Slovenska scena: sladka smetana

Na domači sceni se ob najrazličnejših dogodkih pogosto uporablja besedna zvezda, da se je zbrala vsa slovenska smetana. Roko na srce gre v večini primerov za kislo verzijo mlečnega izdelka, saj so le redki tisti, ki nam ponudijo kakovostno razvedrilo. Premalo pozornosti pa se posveča sproščenim, odprtim, iskrenim in predvsem profesionalnim posameznikom iz medijskega pompa. Redko se jih pohvali, ker se je graja očitno zažrla v nacionalni DNK.

Vendar zakaj bi se kremžili ob kiselkastem priokusu med glodanjem zvezdniških kosti, raje zagrizimo v sladkost smetanaste scene in si z njo popraviti vtis. Če ste mislili, da so igralci iz slovenskih limonad oziroma telenovel vsaj tako patetični, kot znajo biti scenariji, po katerih so primorani igrati, ste se zmotili. V večini gre za tople, srčne sogovornike, ki so neverjetno dostopni in pripravljeni na sodelovanje.

Za primer vzemimo glavna protagonista iz Reke ljubezni. Lara Komar in Tadej Pišek sta prototip osebnosti, s katerimi novinarji najraje sodelujemo. Nič jima ni težko, z lahkoto in vedrino odgovarjata na vprašanja, ničesar ne prikrivata in ne vihata nosu, če se podamo na malce bolj zasebno področje. Vljudno in z občutkom pokažeta, kje je njuna meja, pri tem pa empatično skrbita, da nikogar ne bi užalila. Njun zavidanja vreden odnos je toliko bolj nenavaden, saj sta še nedavno veljala za novinca, zato ni presenetljivo, da sta se tako hitro povzpela na sam vrh najbolj priljubljenih televizijskih obrazov.

Tudi njun predhodnik iz Usodnega vina je pravi srček. Klemen Janežič ni le odličen gledališki igralec in plesalec butoh tehnike, po novem je še suveren model. Na ljubljanskem tednu mode je blestel v kolekciji makedonskega oblikovalca znamke Ludus. Organizatorji niso našli besed, da bi prehvalili vse njegove talente, od hoje, poziranja do pristnega pristopa in ubrane komunikacije. Celo v showroomu na nekakšni predstavitvi kolekcij v ljubljanski trgovini Pentlja je Janežič blestel kot povsem suveren maneken.


V druščino velikih profesionalcev spada tudi Ranko Babić, ne le zavoljo svojega humorja, temveč neposrednosti in pristnosti. Ne glumi gljive, kot žargonsko rečemo prevarantom, ki pred kamerami dajejo lažen vtis, kako so prijetni, v resnici pa sogovornikom požrejo vse živce in jih med ustvarjanjem intervjujev nemalokrat spravijo v obup.

Pri izpostavljanju imen ni zanemarljivo poudariti, da je seznam simpatičnih ter odkritih predstavnikov medijskega blišča dolg, a ne bi imeli nič proti, če bi se po njih zgledovali še bolj izkušeni kolegi z bistveno več kilometrine. Nedostopnost in vzvišena drža, predvsem pa nerazumsko in nepotrebno kompliciranje ne ustvarjajo dodane vrednosti njihovim blagovnim znamkam, ne naredijo jih bolj kul, ampak so le odvečen balast, ki odvrača pozornost in zamegli realno sliko.