MOTIVATORKA

V razmislek: Daj, nehaj bluziti, pa se konkretnega dela loti …

Objavljeno 03. junij 2020 08.00 | Posodobljeno 03. junij 2020 08.00 | Piše: Polona Požgan Štorman

Ne verjamem, da pametni molčijo, da ni vredno, da itak ne moreš nikogar spremeniti.

Polona Požgan
»Razmišljaš kot kura …«
»Vi kdaj pomislite na to, kako se počutijo otroci od Janše
»Daj, nehaj bluziti, pa se konkretnega dela loti …«
Moje ime je Polona Požgan.
»Kdo je to? Ona je kao znana ali kaj?«
Opažam, da je to stavek, ki ga nekateri ljudje z velikim zadoščenjem zapišejo ob imenu vsakega, ki je načeloma znan večjemu številu ljudi. Roko na srce, v naši državi ni treba biti ravno genialen, da si znan. Ampak zgoraj zapisano vprašanje berem v zadnjih dneh še pogosteje.
»Kdo je Rebeka Dremelj
»Kdo je Ivan Gale
»Kdo je to Erika Žnidaršič
Ne verjamem, da pametni molčijo, da ni vredno, da itak ne moreš nikogar spremeniti.



S takim vprašanjem takoj poveš, da ta oseba niti slučajno ni vredna, da bi jo poznali. Čeprav v resnici dobro vemo, kdo je.
S stavki, s katerimi sem začela, me obmetavajo ljudje, ki jih ne poznam in za katere slišim prvič, ko izrazim svoje mnenje. Včasih me razjezijo, včasih razžalostijo, redko prestrašijo. Po navadi ob njih ne čutim nič. Včasih me tudi nasmejijo.
Ali na njih odgovarjam? Ja, pogosto. Nesramno? Ne, nikoli. Pa vendar … Zakaj se sploh spuščam v to? Zakaj debatiram z ljudmi, ki mi napišejo žaljivko, nesramno pripombo? Zato ker ne verjamem, da pametni molčijo, da ni vredno, da itak ne moreš nikogar spremeniti. Verjamem, da bi morali vsakogar, ki je v svoji komunikaciji nesramen in žaljiv, na to opomniti. Več nas bo takih, ki bomo na to opominjali, več možnosti je, da bodo naslednjič vsaj za trenutek pomislili, preden bodo spet izstrelili žaljivko. Bodo vsi razmislili, preden bodo nekoga užalili? Ne, seveda ne. Ampak nekateri (ki bodo prileteli na prijazno mino), pa najbrž ja.
Kaj je sploh v nas, ljudeh, da smo se z neznanci pripravljeni spuščati v tako nizkotno komunikacijo, ki smo ji še posebno priča v teh dneh? Od kod izvirajo ta besedna agresija, cinizem, žaljenje, podcenjevanje? Psihologi bi nam znali povedati, da iz strahu. Ta je v tem obdobju še bolj razširjen in še bolj prisoten med nami vsemi. Ker ga ne znamo niti pravilno izraziti niti predelati, se ta strah pretransformira v jezo, ki jo stresamo nase in na druge.
image
Motivatorka Polona Požgan

V zadnjem času je med nami vse več jeznih ljudi. Kar vsak bi povedal svoje mnenje na katero koli temo in vsak se je pripravljen z drugim, ki ne razmišlja kot on sam, na smrt spreti. Že o vremenu in o zdravju, kaj šele o političnih opcijah in veljakih, ki jih predstavljajo. »Ker če jaz mislim tako in ti drugače, imam jaz prav in ti narobe in posledično to pomeni, da si ti slab človek.« Nekako tako bi lahko poenostavila razmišljanje marsikaterega (anonimnega) ljubitelja debat na forumih.
Morda sem ravno zato, ker se skorajda vsak dan ukvarjam s prijazno komunikacijo, še bolj občutljiva in dojemljiva za vse, kar v zvezi s komunikacijo slišim danes. Verjamem, da ljudje ne moremo biti prijazni z drugimi, če nismo najprej prijazni s sabo. In verjamem, da ne moremo lepo komunicirati z drugimi, če najprej ne komuniciramo lepo sami s sabo.
Zdi se, kot da je prijaznost v teh dneh nekako šla iz mode. Če si prijazen, veljaš za podredljivega, za slabiča, za človeka, ki se ne zaveda resnosti situacije. Prijaznost pogosto vidimo kot slabost, kot lezenje komu v tazadnjo. Po navadi smo bolj prijazni do tistih, ki zasedajo višje položaje, ki imajo na vizitkah visokoleteče nazive, ki vozijo dobre avte in v denarnici kartice, s katerimi nikoli ne presežeš limita. Velikokrat smo manj prijazni do tistih, za katere nespoštljivo presodimo, da nam v življenju tako in tako ne bodo koristili.

Eden svetovno znanih avtorjev, predavateljev in motivatorjev Simon Sinek je v svojem predavanju tako lepo povedal, da se lahko samo takrat, ko gremo mimo brezdomca in kaj prispevamo, počutimo dobro. Če nič ne prispevamo, ni nujno, da se bomo počutili slabo. Ampak dobro se pa zagotovo ne bomo.
Vsi smo se rodili z občutkom za empatijo. Vsi imamo čelni reženj, v katerem se skrivajo zrcalni nevroni in ti so odgovorni za to, da v življenju sočustvujemo. Da smo empatični. Pa vendar se zdi, še posebno v tem obdobju, ko je Slovenija polarizirana, kot ni bila še nikoli, da so pri nekaterih ljudeh ti zrcalni nevroni nehali delati. Umrli so s čelnim režnjem vred.
 




Deli s prijatelji