ZVEZDA

Maja Pinterič: z vaških odrov v osrednji televizijski termin

Objavljeno 01. junij 2020 20.00 | Posodobljeno 01. junij 2020 20.00 | Piše: Robert Rebolj, foto Dejan Javornik, Sandi Fiser

Najširša javnost jo je spoznala, ko je Klemnu Slakonji pomagala voditi letošnjo Emo. Mladina in otroci jo poznajo z interneta. V Emi Fresh so iskali mlade glasbenike, ki se bodo bolj uveljavljenim pridružili v boju za pot na Eurosong, ki pa ga letos potem žal ni bilo. V seriji Neki Neki si z Lovrom Prešičkom postavljata izzive, poraženca pa čaka kazen. Nekoč celo tako huda, kot je smučanje na Krvavcu v kopalkah. Številke ogledov so ponorele, z Lovrom pa sta dobila prostor tudi v oddaji Vikend paket in obšla Slovenijo. Spontana, vedra in sila energična Maja ima rada izzive, ki ji jih prinaša življenje. In če so v skladu z njenimi načeli, si vrat vsekakor ne namerava zapirati sama. Tudi če sprva zelo dišijo po žgečkljivosti!

Po norem letu, polnem zanimivih projektov, je odločena, da še to poletje spiše diplomo in zaključi dodiplomski študij komunikologije. Nato jo čaka magisterij.

Kako ste vi doživeli sovodenje Eme, ene najbolj gledanih prireditev pri nas?

Zaradi izkušnje živega televizijskega vodenja finalne oddaje Ema Fresh sem imela precej manj treme kot prvič, kar dobro sem namreč že vedela, kaj pričakovati, na katere stvari moram biti pozorna v studiu in podobno. Zato sem bila precej bolj suverena in sproščena, zdi se mi tudi, da sem svoje delo opravila precej bolje kot na Emi Fresh, kjer pa očitno tudi ni bilo prav slabo, če so me povabili, da bi s Klemnom združila moči še na ta veliki Emi, ki jo vsako leto spremlja četrtina Slovenije.

image
Maja med vodenjem Eme

Prihajate iz majhne vasi v Posavju, kako so se odzvali domači in sosedje?

Doma so bili noro veseli, oče in mama sta si pred televizor prinesla prigrizke in kozarček rujnega ter zelo doživeto sprem­ljala prireditev. Vmes mi je mami ves čas pisala sporočila, kaj je bilo dobro, na kaj naj bom pozorna, nato pa jo je oči ustavil, ko mi je želela pisati, naj noge držim malo bolj skupaj, češ, naj me že neha motiti, kje pa imam čas med vodenjem brati še vsa njena sporočila! (smeh) Moja vasica Sromlje ima pretežno starejše prebivalce in seveda so bili vsi veseli, da so me videli na televiziji v osrednjem večernem terminu, bili so ponosni, češ, lej jo, tale je pa naša. Vedeli so, da se ukvarjam tudi z vodenjem in da me to zelo veseli. V preteklosti sem namreč vodila ogromno vaških prireditev, proslav in si nabirala znanje in izkušnje. Jasno je, da ne moreš kar čez noč stopiti na oder in biti uspešen v tem delu.


Kaj pa sovrstniki, kolegi študentje in ali vam je internet pregorel od ženitnih ponudb?

(Smeh) Negativnih kritik ali zoprnih odzivov nisem dobila, veliko je bilo pohval, besed podpore in spodbude, da so veseli zame, da jih veseli, da mi gre dobro. Res pa mi zdaj piše veliko moških! Mnogo sporočil bi dala v kategorijo kr neki, precej je tudi vabil na pijačo, kar se mi zdi nenavadno. Ali res mislijo, da bom šla kar tako ven z nekom, ki ga sploh ne poznam?! Imam svoj krog bližnjih ljudi, splet vsekakor ne more nadomestiti vtisa, ki ga dobiš o človeku, ko ga spoznaš v živo! Ampak kaj naj, to je verjetno ena od stvari, ki pridejo s tem poslom, prepoznavnostjo in jih moram vzeti v zakup ali kako?!


No, verjetno izhajajo tudi iz tega, da zaradi številnih spletnih portalov, namenjenih spoznavanju, tovrstno navezovanje stikov postaja nekaj vse bolj vsakdanjega in je sporočilo čisto normalen prvi korak?

Morda, danes se res vse seli na splet. Moram priznati, da sem imela tudi jaz profil na tinderju in sem malo oprezala ter listala po zaslonu sem ter tja. A samo enkrat se je zgodilo, da sem odšla na pijačo s človekom, ki sem ga spoznala na tem portalu. Bilo je čisto v redu, striktno samo kolegialno srečanje, ampak takrat sem še bolj ugotovila, da je res nekaj popolnoma drugega, ko nekoga spoznaš v živo in ga vidiš v povsem drugi luči in energiji. Vsekakor sem še vedno pristaš stare šole spoznavanja ljudi!


Danes postajate vse bolj prepoznavna televizijska voditeljica, v preteklosti pa vas je bolj zanimala igra, kajne?

Drži. Že od mladih nog sem želela postati igralka, to so bile pravzaprav moje edine sanje, čeprav sem ves čas vodila šolske in druge prireditve. V resnici sem vedela, da bi rada nastopala, ampak igra mi je bila najbliže. V gimnaziji sem obiskovala gledališke krožke, vsako leto smo pripravili predstavo, s prijatelji smo snemali filme, še vedno je zelo popularen kratki film Tisto dekle, ki ima že skoraj 300.000 ogledov, in mnogo najstnikov, ki me spremljajo v spletni produkciji Neki Neki, me pozna iz tega filma. Prav presenečeni smo bili, kako priljubljen je postal. Po gimnaziji sem bila tako povsem prepričana, da želim oditi na študij igre na AGRFT, prišla sem celo do zadnjega kroga sprejemnih izpitov, na koncu pa mi je očitno zmanjkala tista zadnja točka in nisem bila sprejeta. Odločila sem se za študij komunikologije na FDV, ampak mi akademija še ni dala miru, zato sem želela poskusiti še enkrat. To sem storila po drugem letniku, a prišla precej slabše pripravljena, zato nisem videla niti drugega kroga. Vendar se zaradi tega nisem prepustila negativizmu, niso me preplavili občutki, da nisem dovolj dobra za igro.
»Rada plešem in se zabavam, odidem tudi na vaške žurke, zvrnem tri špricerje in plešem na polke in valčke.«


Še vedno sem ustvarjala v gledališču s skupino iz naših krajev, s katero smo bili zelo dobri, na Linhartovem srečanju amaterskih skupin smo s predstavama Ikarus in Feniks dvakrat osvojili prvo mesto. Tam sem dobila tudi nagrado matiček za glavno žensko vlogo, kar je bila v mojem življenju prav tako velika stvar in sem nanjo zelo ponosna. Ob tem me je začelo zanimati vse več stvari, poleg vodenja še igranje v skečih, denimo, in kmalu je prišlo vabilo za ustvarjanje vsebin na youtube kanalu. Nastala je produkcija Neki Neki. Ugotovila sem, da se res ne želim omejevati le na eno področje, sprejemati želim vse dobre izzive, ki mi prihajajo naproti!


Marsikdo ne ve, da ima pri nas skorajda vsaka vas amatersko gledališče, v katerih zelo zavzeto ustvarjajo različne produkcije in vanje vlagajo ogromno časa in energije!

Tako je, pri nas v naših malih Sromljah je začel že moj oče in res je bilo zanimivo videti, da se v celo tako majhnem kraju najde kakih deset ljudi, ki jih zanimata igra in gledališče in se s tem ukvarjajo. V mojih časih se je vse skupaj že dogajalo na bolj občinskem oziroma celo medobčinskem nivoju, začela sem sodelovati z uspešnim režiserjem in scenaristom Rokom Sando, v naši skupini so bili ljudje iz vse Slovenije, moja prva vloga pa je bila vloga ukrajinske prostitutke Nežke. (smeh) Ampak koliko je podobnih skupin, vidiš, ko se prijavljaš na razpise ali festivale, že samo v naši posavski regiji jih je bilo pet. In to me neizmerno veseli, kultura je res nekaj, kar bogati človeka, to je vsekakor treba spodbujati.


Po drugi strani toliko ljudi zliva svoj žolč, ko se samo omeni kulturo, med njimi je celo mnogo politikov na vplivnih položajih ...

Res mi je žal, da ne znamo ceniti tega. Mislim, kaj lahko še bolj opredeli državo kot pa njena kultura. Odnos države bi lahko oziroma moral biti mnogo boljši, tudi v finančnem smislu. Med ljudmi se zelo pozna razlika med tistimi, ki so kulturi naklonjeni, obiskujejo vse mogoče predstave, razstave, koncerte idr. in so za to pripravljeni plačati, ter tistimi, ki niso. Mnogi, med njimi so bili celo moji prijatelji, so me prosili, naj jih povabim, ko bomo kje nastopali, ko pa je bilo treba za vstopnico odšteti simboličnih pet evrov, se jim je zdelo preveč, čeprav smo mi s tem denarjem praviloma pokrili stroške produkcije in pogostitve.
»Ne moreš kar čez noč stopiti na oder in biti uspešen v tem delu.«


Pa toliko misli in vprašanj ti lahko da in odpre kakšno dobro umetniško delo. To so stvari, ki jih pač ne moreš ovrednotiti zgolj finančno, gre za bogatitev duše in uma, pri meni se vzbuja cela paleta čustev! Prav žal mi je, da ne morem obiskovati še več prireditev, pa sem že tako zelo aktivna.


Pri čemer se sploh ne izključuje, da naslednji dan obiščeš dobro veselico in si daš duška še na ta način, kajne?

Seveda! Plešem še v folklorni skupini in sem torej tudi del narodno-zabavne kulture. Glede tega me kdo v mestu kdaj poheca, češ, kaj se pa greste tam po vaseh, ampak tudi tu je huda konkurenca, veliko ljudi se ukvarja s plesom, igranjem in petjem v zborih in folklorah. Naša lokalna skupina spada med dobre, večkrat smo se že uvrstili med prve tri na tekmovanjih, kjer je prijavljenih tudi 70 skupin. Ne podpiram torej le resne, če ji tako rečem, umetnosti, ampak ker rada plešem in se zabavam, odidem tudi na vaške žurke, zvrnem tri špricerje in plešem na polke in valčke. Potem pa v Ljubljani skočim še na kako zabavo dobre elektronske glasbe! (smeh)


Pri Suzy smo opazili tudi to, da ste bili pred kratkim na kavi s fotografom Alešem Bravničarjem, ki je poslikal že mnogo golih deklet. Se plete kaj zanimivega?

(Smeh) Dejansko sva se pogovarjala o tem, da bi pripravila projekt. Rekla sem mu, da če se ne vidi nič delikatnega, potem sem za. In sva se dogovorila. Zaenkrat povem le to. Bo pa rezultat viden že kmalu!


Od ukrajinske prostitutke Nežke, smučanja v kopalkah do slikanja akta, z goloto torej nimate težav?

V resnici ne, nudistka sem že od mladih nog, v družini nismo imeli nikoli težav s tem, v svojem telesu se dobro počutim, golota se mi zdi nekaj naravnega, ne vem, česa bi se tu sramovala. Seveda mora vse skupaj imeti smisel, ne bi se slačila kar tako, da bi rekla, na, tule me imate, pa se naslajajte. Čutim tudi odgovornost, glede na to, da sodelujem z RTV Slovenija in delam produkcijo za mlade in otroke. Zato mora takšno fotografiranje zanesljivo imeti pridih umetniškega, kreativnega, ni samo sebi namen. Mislim si tudi, čemu neki bi se že sama omejevala, če stvari potekajo pod mojimi pogoji?! Gre za nekaj, kar mi je tudi sicer všeč in kar podpiram. Zakaj ne bi poskusila, namesto da bi enkrat v prihodnje morda obžalovala zamujeno priložnost?!


Kako odgovarjate na provokacije, češ, kaj vse ste pripravljeni narediti za klike in všečke, vsaj glede smučanja v kopalkah, ki se res zdi le vzbujanje pozornosti?

Da to ne drži. Kar se tiče Krvavca – ko z Lovrom pripravljava ideje, kaj bi naredila v naslednji oddaji, razmišljava predvsem o tem, da bi bilo to čim bolj odštekano, bizarno in da naju spravi iz cone udobja. Ta ideja je padla zaradi zime in mraza, v najino igro je vnesla še več napetosti, saj si v tem primeru zares nisi želel izgubiti dvoboja v izzivu. In da bo ta video doživel tak bum, se nam ob snovanju še sanjalo ni, zdaj ima namreč skoraj pol milijona ogledov.
»Gre za bogatitev duše in uma, pri meni se vzbuja cela paleta čustev!«


Ko sva recimo posnela skok s padalom, kar je bila za naju res izjemna izkušnja, pa skorajda, kot da se nič ni zgodilo, število ogledov je bilo presenetljivo nizko, le nekaj deset tisoč. Tudi v gledališču ali filmu ne bi gola stopila na oder kar tako. Če bi imela vloga zares tehtne razloge, da bi bilo treba narediti tako, bi imela verjetno manj zadržkov kot nekdo, ki mu to predstavlja večjo težavo kot meni. Pri meni torej vsekakor ne gre za golo provokacijo kar tako, tega se zagotovo ne grem!
 




Deli s prijatelji