Ko slovenski športnik zraste od enfant terribla do umirjenega stratega

Njegova športna pot je bila polna vzponov in padcev, v katerih si je nabral veliko življenjskih izkušenj. V vlogi trenerja se zdi, da je našel fokus. Je človek, ki kar tako hitro ne odstopa od svojih prepričanj. »Vedno bom tak. Ne spreminjam se po vetru. Veliko sem že prestal, zato sem danes veliko bolj umirjen, kot sem morda videti na klopi. A mislim, da lahko le z vztrajanjem in strokovnim delom dosežemo cilje,« je danes prepričan Jure. Trenutno je njegov največji izziv motivacija in priprava ekipe za finale državnega prvenstva. Poraz v četrtfinalu proti večnim tekmecem z Jesenic je bil velik udarec za uspeha željno ekipo. »Tukaj je v eni košari res veliko različnih elementov, ki bi jih lahko sestavili v pravo diplomsko nalogo,« na pol v šali pove Jure. »Verjamem pa, da se bo tudi nam zgodba sestavila.«

Od vrta do linije oblačil

Z Juretom in njegovo partnerico Polono Laharnar Dimitrievski smo se srečali na kavi. Prišla sta s svojima kužkoma pasme shih tzu, ki slišita na ime Blacky in May. Flek in Zmaj, kot jima ljubkovalno pravijo, sta prava družinska ljubljenca, ki ju razvajajo vsi – tudi Polonin sin Jan iz prvega zakona. Sprehodi z njima so njuna najprijetnejša sprostitev, saj je bil še posebej v zadnjih dveh mesecih res hiter ritem. Ko je Jure prevzel člansko ekipo – pred tem je bil trener mlajših kategorij – je še ponoči sanjal in govoril o tem. »Čeprav je hokej del našega življenja, se je vse skupaj zgodilo tako na hitro,« pravi Polona, Jure pa doda: »Podpora družine je zelo pomembna, včasih je to tudi edina, ki jo imaš.« Jure in Polona rada obdelujeta tudi svoje gredice, na katerih pridelata skoraj vso zelenjavo. Jure sadike vzgoji sam, iz pridelka pa rad kaj skuha, a Polona pri tem doda, da je zelo sladkosneden in se rad pregreši s kakšno sladico. Sicer pa poleti razprejo jadra in se brez posebnega cilja odpravijo z barko po Jadranu. Polona, ki dela v zdravstvu, je po izobrazbi oblikovalka tekstila, zato se posveča tudi oblikovanju in šivanju oblačil za prosti čas. Njen najbolj hvaležen model je prav Jure in odločila sta se za skupni projekt – linijo oblačil za prosti čas. »Jure je bil moj navdih za oblikovanje posebne linije,« pove Polona. V načrtu imata manjšo testno produkcijo, kaj bo nastalo iz tega, pa bosta še videla.

»Hokej mi je dal vse«

Pri Poloni in Juretu je trenutno vse podrejeno hokeju. On je borec, ki se zna spopasti z izzivi in pri tem ga ona povsem podpira. Po koncu kariere je hokejsko znanje delil po svetu, kot profesionalec je igral inline hokej. Se še spomnite, kako so z bratom Tomažem in Edom Kastelicem zabijali gole v dresu zeleno-belih? Danes z bratom spet pišeta ljubljansko hokejsko zgodbo – Tomaž kot predsednik kluba, Jure kot glavni trener ekipe. »Tisto so bili res lepi časi in mogoče je res kar nekaj podobnosti in vzporednic med hokejskim sodelovanjem s Tomažem takrat in danes, saj si enako pomagava, kot sva si takrat,« pove Jure. In kaj Juretu pomeni hokejski klub Olimpija? »Veliko. Z njim smo rasli in nikoli nam ni bilo vseeno zanj. Tudi takrat, ko smo ga morali zapustili. A mislim, da moraš v življenju delati stvari, v katere verjameš.« Zaradi tega športa so se tudi prekrižale Polonine in Juretove poti, saj je bil on trener njenega sina Jana, ki je hokej pozneje opustil. »Hokej mi je dal vse. Karkoli sem delal, je izhajalo iz hokeja. Naučil sem se jezike, spoznal različne kulture, dobil tudi veliko splošne izobrazbe. Ni mi vseeno za klub, ki smo ga nekdaj sestavljali več ali manj Šiškarji. Danes imamo v ekipi le še enega pravega Šiškarja,« še pove Jure Vnuk. Zato je toliko lepše videti, da se pod Rožnikom piše in igra nova in pozitivna zgodba s čistimi računi, ki daje upanje novemu hokejskemu valu v prestolnici.