REŽISER

Moja glava je prebila že mnoge zidove

Objavljeno 25. april 2019 16.28 | Posodobljeno 25. april 2019 16.28 | Piše: Novice

Direktor Mestnega gledališča Ptuj je za vedno zavezan gledališču. Njegovo srce pripada ustvarjanju in danes se z zadovoljstvom ozre na preteklih deset let. Vseeno pa ga kar nekaj izzivov še čaka. »Gledališče je kot kronična bolezen. Ko to enkrat imaš, se lahko samo naučiš živeti s tem, saj traja, dokler ne odložiš svojega telesa,« pravi.

Z Dejanom Zavcem sta boksala v dobrodelne namene.
Že kot otroka je Petra Srpčiča vleklo v svet domišljije. »Zelo veliko sem bral, česar primanjkuje današnjim otrokom, ki živijo v vizualnem svetu medijev in dobijo stvari na pladnju. Če ne berejo, nimajo možnosti ustvarjati po svoje. Tako postajajo invalidni na področju domišljije. Jaz pa sem živel v paralelnem svetu, kar se mi je zdelo tako kompleksno in celovito, da sem se odločil za študij režije,« razloži.

Naključje gledališča

»V osnovni šoli sem bil tako pameten, da sem šel še učiteljem na živce,« se namuzne. »Ko mi ni uspelo iti po stopinjah strica, mojega velikega vzornika, in postati vojaški pilot, sem dolgo iskal alternativo. Rešitev za to je bila gimnazija.« Izbral je naravoslovno-matematično smer in se po zaključku spet odločil za nekaj praktičnega – študij ekonomije. V prvem letniku je po naključju zajadral v gledališče.
image
»Vsako srečanje nosi v sebi obet slovesa, slovo obet novega srečanja.«

»Dva prijatelja sta hodila na gledališke vaje in nekega popoldneva sta me povabila s seboj.« Tam so mu hitro dali nalogo, in ker ga je tedaj že navduševala poezija, je besedilo drame Publika Federica Garcíe Lorce prebral z velikim veseljem. »Navdušeno so me povabili, naj ostanem med njimi. In potem je bilo vsega drugega konec,« se pošali.

Po študiju v Berlinu se je na Ptuj vrnil Samo Strelec in tisto poletje zbral ekipo, da je ustvarila prvo predstavo (Na odprtem morju). Iz tega se je razvila zamisel, da bi poskusili ponovno profesionalizirati ptujsko gledališče. »Ves čas sem nadaljeval študij ekonomije, moji gledališki prijatelji pa so začeli odhajati, iščoč bolj profesionalne poti. Vedel sem, da se spodobi, da dokončam študij, poleg tega pa so na domačem pragu stali mati s peharjem nasvetov, ne hrušk,« v smehu prizna.

»Mama je bila slavistka in je zelo dobro vedela, kako in kje končajo umetniki – v skorajda najboljšem primeru v Cukrarni. A ko sem se bližal koncu študija, sem se začel zavedati, da je prišel pravi čas. Že zato, da si bom dal mir in si ne bom kdaj očital, da nisem poskusil.« Hkrati je malce omahoval, da morda ni za to. »Moram se zahvaliti Barbari in Igorju Samoborju, saj sta me močno spodbujala. Oba sta rekla, da sem nadarjen in da bi bilo škoda, če ne bi vsaj poskusil. Res sem šel in bil na svojo grozo sprejet.« Zakaj na grozo? »Se vam je kdaj v življenju zgodilo, da so se vam izpolnile sanje? To zna biti zapleteno in zelo hitro imaš na plečih veliko odgovornosti.«

Vrnitev k začetku

Sprva je želel končati študij ekonomije, saj doma res niso bili navdušeni nad njegovo novo usmeritvijo. »A je mama ugotovila, da ko si nekaj zapičim v glavo, je to težko ustaviti.« Zato je izkoristil čas in odslužil dolg domovini. »So ljudje, ki so v času služenja vojaškega roka izdali domovino, jaz sem raje izdal zbirko pesmi,« se zasmeji. »Ta knjiga je edini primer slovenske leposlovne literature, ki ima notri znak slovenske vojske.« Kako pa je ustvarjati na Ptuju?

»Tam čas teče počasi, je le provinca, vsi se poznamo med sabo in ne pravijo zaman, da je najtežje biti prerok v domačem kraju,« odvrne. »Po svoje je to eden največjih izzivov. Celo Coelhov alkimist gre na potovanje okrog sveta in pride nazaj domov. Tudi Peer Gynt se na koncu vrne k začetku in to je očitno neka pot, ki jo mora človek prehoditi, da bi dozorel. Delati v tem gledališču je zame posebna čast, veselje, izziv. Ne le, da so se uresničile sanje o profesionalnem gledališču na Ptuju, pač pa sem dvajset let pozneje postal celo direktor tega gledališča. Kakšna služba in odgovornost do tvojih sanj in idealov!« V tem času se je marsikaj spremenilo, spoznal je tudi resničnost in sprevidel, da ni vse tako lahko, kot si je predstavljal. »Približno tretjino časa zapravimo za birokracijo in obrazce, da s podatki hranimo razne institucije. Malo nam ga ostane za pravo veselje in ustvarjanje,« se bridko nasmehne.
image
Na predstavo Božiček (na fotografiji s soustvarjalci) je zelo ponosen.

Ko je postal direktor Mestnega gledališča Ptuj, je imel že kup izkušenj. »Na srečo sem dobro podkovan tako v poslu kot umetnosti, poleg tega pa je vse sovpadlo s tem, da je generacija ljudi, ki so mi bili v gledališču blizu, dozorela. Tej hiši sem prišel služit, ne vladat. Pri tem se avtomatično izklopi ego. Vedno sem iskal ravnovesje med ustvarjanjem odličnega gledališča in delom v glavni slovenski vasi, obdani z vasmi.«

Majhni, a žleht

Seveda so njegov nastop vodilne funkcije spremljali tudi dvomljivci. »A bil sem dovolj mlad in dovolj entuziastičen, saj delati v tako majhnem gledališču pomeni delati vse. Imeti moraš zagon, ideje in svežino. Ena najtežjih stvari, ki se ti lahko v življenju zgodijo, je uspeh. Leto in pol po nastopu direktorja sem prejel prvo nagrado za najboljšo predstavo sezone. Seveda so ljudje dvomili, vključno z našim takratnim županom. Vedno pravim, da po sadu spoznaš drevo. Če gledamo rezultate naših zadnjih desetih let, je to drevo že samo povedalo, kakšno je.« Ko pogleda nazaj, je zadovoljen. »Naučil sem se profesionalizma,« pravi.

»V teh desetih letih smo postali resno poklicno gledališče. Res majhni, ampak žleht. In strup je v majhnih stekleničkah. Poleg tega se mi zdi, da neke stvari potrebujejo svoj čas. Veliko je idej, zato tudi kandidiram za tretji mandat, ker čisto vseh stvari se ni dalo uresničiti. Če bi imel občutek, da sem naredil vse, kar sem lahko, bi šel naprej.«
image
Na predstavi Najstarejša obrt s Heleno Blagne

Po eni strani je v tem času režiserski del njega trpel svojevrstno pomanjkanje. »Moja glavna funkcija je, da tu ustvarjam pogoje za delo drugih,« opozori.

»Predvsem sem delal projekte utilitaristične narave, šele pozneje pa stvari, s katerimi sem si lahko nahranil tudi dušo, denimo predstavo Božiček. Nečemu pač moraš dati prednost. Sprejel sem odgovornost tega gledališča, zato je bilo to primarno, vseeno pa me je v smislu skromnosti oblikovalo tudi kot režiserja.« Videl je namreč, kako malo je včasih potrebno za dobro gledališko predstavo.
image
Z Dejanom Zavcem sta boksala v dobrodelne namene.

»Peter Brook, največja še živeča avtoriteta v gledališki režiji, je rekel: 'Človek gre skozi prazen prostor in drugi človek ga gleda. Nič več ni potrebno in nič manj ni dovolj, da se zgodi gledališče.' William Shakespeare je rekel, da je ves svet oder in vsi ljudje igralci. Vse naokrog je gledališče. Če se naučiš biti dober opazovalec, vidiš ogromno dram in komedij tudi okrog sebe.«

Veličina človeka

Vsakdanji ljudje so mu vedno v navdih. »Vsak človek je na neki način knjiga. Pred leti sem želel ustvariti predstavo Mi, otroci s postaje ZOO, zato sem šel na t. i. izkušenje v center za odvisnike Cenacolo v Medžugorju. Razen vodje centra, ki pa je bil odsoten, ni nihče vedel, da nisem bil pravi narkoman. Ker sem vedel, da je to krščanska skupnost, sem vzel s seboj nekaj knjig, med njimi tudi Sveto pismo, a so mi vse pobrali, tudi to. Ivan, moj dodeljeni angel varuh, je rekel: »88 knjig imamo tu, te knjige beri.« V tistem trenutku nisem razumel, kaj mi hoče povedati, a ko sem odhajal, mi je bilo popolnoma jasno. Zgodbe, ki sem jih tam slišal, so bile boljše od katerekoli knjige.
»Gledališče je kot kronična bolezen. Traja, dokler ne odložiš svojega telesa.«


Za predstavo Mi, otroci s postaje ZOO ni bil pravi čas. »Vidim, da v sebi nosim mnoge zgodbe, a mora priti pravi trenutek. Z leti postaneš vedno boljši opazovalec in vedno bolj te stvari čutiš, ker nimaš presežka energije, da bi skakal čez reko, kjer je most. Ta moja glava je prebila že mnoge zidove. Dovolj trmast sem, da sem prišel skozi vsakega, a je res, da so bila včasih tam tudi vrata in bi jih lahko odprl, pa sem rinil skozi zid,« prizna. »Razlika med mojstrom in učencem je, da je mojster večkrat padel in se pobral, kot je učenec poskušal.

Pravijo, da gre osel enkrat na led. Koliko oslov zna umetniško drsati? Nič. Kolikokrat moraš na led in pristati na zadnji plati, preden znaš briljantno narediti trojni aksel? To je veličina človeka. Ne v tem, da ne delamo napak. Človek postane moder, ko se začne učiti na napakah drugih. Pot do tja je dolga, a življenje ni tekmovanje. Vsak od nas se razvija s svojim ritmom, zato tekmujemo le sami s seboj, ker življenje ni hitra cesta med rojstvom in smrtjo.«

Močne ženske

Kot režiser kar nekaj predstav ustvarja z močnimi ženskami: Heleno Blagne, Zvezdano Mlakar, Urško Vučak, Anico Kumer. »Ženske izjemno spoštujem. Nikoli si ne bom domišljal, da jih bom lahko kdaj povsem razumel, a če močne ženske na drugi strani začutijo nekoga, ki se ne pretvarja in postavi varnostni okvir, ga bodo podprle s svojo stvariteljsko energijo. Moški je namreč nimamo, zato potrebujemo ta pol.« V tem sodelovanju neizmerno uživa. »Imam kar nekaj muz in vsakič znova se veselim tega gledališkega popotovanja. Številni ljudje v teatru so veliki otroci, ki se niso nikoli odpovedali radovednosti, niso vzeli preklemane kroglice pregelk. Koliko ljudi nekje nosi svoje sanje, ki vedno bolj postajajo kot težek nahrbtnik! To se lahko zgodi vsakomur.«
»Ni nujno, da si nor, da delaš v teatru, pomaga pa.«


Vsak človek ti nekaj prinese. Če ne drugega, lekcijo. »Nekateri, ki so nam življenje najbolj zagrenili, so bili naši največji učitelji,« poudari. »Prav zato je vsak človek dar. Sčasoma te celo najbolj naporni naučijo, da moraš imeti tudi sebe rad in se spoštovati, se zavedati svojih kvalitet in pomanjkljivosti in si vse to priznati. Da bi spoznal sebe, moraš spoznati tudi svojo senco, tja pa neradi pogledamo.« Je zahteven? »Pričakuj veliko od sebe, malo od drugih, pa ne boš velikokrat razočaran,« se nasmehne. »Verjamem v vodenje, v katerem vsi osebnostno rastemo, in če nagovarjaš kvalitete v ljudeh, pridobiš največ.«

Njegova partnerka Andreja ni iz gledaliških logov, pač pa je državna tožilka. »Odlično greva z roko v roki,« zatrdi. »Če bi bili vsi enaki, bi bilo to nezanimivo, vedno pa moramo imeti neko sidro v življenju. Meni ga nudi družina. Vsake toliko časa moraš z odra dol. Tisti, ki tega niso znali, so končali v kakšni drugi instituciji. Ni nujno, da si nor, da delaš v teatru, pomaga pa.« Čas, ki mu preostane, posveti tudi leto in pol staremu sinku Iztoku. »Šel bo po svoji poti,« pravi.
»Tej hiši sem prišel služit, ne vladat. Pri tem se avtomatično izklopi ego.«


»Kot oče lahko daš otroku samozavest in varnost, da raziskuje in odkriva svoje želje, svojo vero, svoje ljubezni, da razmišlja s svojo glavo. Sam bom svoje sanje izsanjal, ne potrebujem drugega, da bi nanj preložil breme.« Kaj pa prosti čas? Ukvarja se s športom, uživa v naravi in srečevanju zanimivih ljudi. »Rad tudi potujem,« doda. »Človek mora biti ves čas v gibanju. Rast in razvoj sta značilnosti živega.« Malo potihne, nato pa hudomušno doda: »Tako ali tako sem ves čas na poti. Mah se me zagotovo ne bo prijel.«
 
Deli s prijatelji