REVMA
V Sloveniji premalo revmatologov
Ob svetovnem dnevu revmatskih bolezni bo v ospredju vključenost bolnikov v proces zdravljenja.
Odpri galerijo
Jutranja okorelost je eden od pogostih simptomov vnetne revmatične bolezni. FOTOGRAFIJI: Guliver/Getty Images
Vnetne revmatične bolezni lahko prizadenejo vsakogar, v katerem koli starostnem obdobju. So kronične bolezni, kar pomeni, da večino spremljajo vse življenje.
Nezdravljena ali ne optimalno zdravljena bolezen trajno in nepopravljivo okvari bolnikove sklepe in obsklepna tkiva, občutno poslabša kakovost njegovega življenja, vodi lahko v invalidnost in zmanjša samostojnost ter poveča tveganje za krajšo življenjsko dobo v primerjavi s splošno populacijo, pojasnjuje Petra Zajc, strokovna sodelavka Društva revmatikov Slovenije: »Najbolj prevladujoč in moteč simptom je bolečina. Z boleznijo so povezani tudi otekanje sklepov, jutranja okorelost, zmanjšana gibljivost sklepov, kronična utrujenost, nespečnost, hujšanje, prizadete so lahko tudi zunajskeletne strukture in organi, zmanjšana je lahko delovna zmožnost. Bolezen prinese tudi psihološki stres, povečano je tveganje za nastanek klinične depresije in anksioznosti, vpliva na medosebne odnose in prinaša na splošno bistveno zmanjšano kakovost življenja. Bolnik se sooča s fizičnimi, psihičnimi in socialnimi izzivi.«
Za najpogostejšo vnetno revmatsko boleznijo, revmatoidnim artritisom, zboli 16,1 bolnika na 100.000 odraslih prebivalcev na leto, pojasnjuje prof. dr. Matija Tomšič, dr. med., predstojnik Kliničnega oddelka za revmatologijo Interne klinike UKC Ljubljana: »To pomeni približno 260 novih na leto, za vnetjem srednje velikih žil na primer zbolita le eden do dva bolnika. V Sloveniji smo s številnimi raziskavami pridobili natančne podatke za posamezne vnetne revmatične bolezni.«
Nekatere bolezni se pojavljajo v otroštvu (juvenilni idiopatski artritis), druge pri mlajših odraslih moških (ankilozirajoči spondilitis), tretje pri ženskah v rodnem obdobju (sistemski lupus eritematozus), četrte pri osebah, starejših od 50 let (gigantocelični arteritis), nadaljuje prof. dr. Tomšič: »Ne gre za dedne bolezni, je pa lahko pojavnost določenih bolezni pogostejša v družini, a to ne zadostuje za razvoj bolezni. Poleg nagnjenosti so za izbruh pomembni zunanji dejavniki, denimo okužbe, UV-žarki, zdravila, hormoni, stres …«
V Sloveniji imajo bolniki z vnetnimi revmatičnimi boleznimi dober dostop do najsodobnejših zdravil, ki večini omogočajo skoraj normalno delovno in družinsko življenje. Prav tako je opazen napredek pri času postavljanja diagnoze, a je revmatologov v Sloveniji še vedno premalo, zaradi tega se slabša dostopnost do specialističnih kontrolnih pregledov, še opozarja Zajčeva: »V Sloveniji imamo 21,4 odstotka manj zdravnikov (282,5 zdravnika na 100.000 prebivalcev) od povprečja Evropske unije (359,4 zdravnika na 100.000 prebivalcev).
Podobno je tudi na področju revmatologije. In tudi zato imajo revmatični bolniki manj pogoste in krajše preglede pri revmatologu, kot bi si to želeli revmatologi in seveda bolniki. Zadnji dve desetletji sta prinesli izjemen napredek na področju zdravljenja vnetnih revmatičnih bolezni, povečal se je nabor zdravil, ta so tudi zelo učinkovita.«
Pregledi pri revmatologu so prekratki.
Nezdravljena ali ne optimalno zdravljena bolezen trajno in nepopravljivo okvari bolnikove sklepe in obsklepna tkiva, občutno poslabša kakovost njegovega življenja, vodi lahko v invalidnost in zmanjša samostojnost ter poveča tveganje za krajšo življenjsko dobo v primerjavi s splošno populacijo, pojasnjuje Petra Zajc, strokovna sodelavka Društva revmatikov Slovenije: »Najbolj prevladujoč in moteč simptom je bolečina. Z boleznijo so povezani tudi otekanje sklepov, jutranja okorelost, zmanjšana gibljivost sklepov, kronična utrujenost, nespečnost, hujšanje, prizadete so lahko tudi zunajskeletne strukture in organi, zmanjšana je lahko delovna zmožnost. Bolezen prinese tudi psihološki stres, povečano je tveganje za nastanek klinične depresije in anksioznosti, vpliva na medosebne odnose in prinaša na splošno bistveno zmanjšano kakovost življenja. Bolnik se sooča s fizičnimi, psihičnimi in socialnimi izzivi.«
Dober dostop do zdravil
Za najpogostejšo vnetno revmatsko boleznijo, revmatoidnim artritisom, zboli 16,1 bolnika na 100.000 odraslih prebivalcev na leto, pojasnjuje prof. dr. Matija Tomšič, dr. med., predstojnik Kliničnega oddelka za revmatologijo Interne klinike UKC Ljubljana: »To pomeni približno 260 novih na leto, za vnetjem srednje velikih žil na primer zbolita le eden do dva bolnika. V Sloveniji smo s številnimi raziskavami pridobili natančne podatke za posamezne vnetne revmatične bolezni.«
Z znanjem do zdravjaBolezen je lažje obvladati, če jo bolnik razume in če razume, zakaj mora redno jemati predpisana zdravila. Poleg tega je njegova vpetost v celoten proces zdravljenja nujna, saj gre za njegovo telo, zato je prav, da soodloča pri zdravljenju. Letos bodo v središču dogajanja ob svetovnem dnevu revmatskih bolezni pomen pogovora z bolnikom, njegovo informiranje o bolezni in njenem zdravljenju ter pomen motiviranja bolnika za aktivno sodelovanje v procesu zdravljenja. Zdravljenje namreč najpogosteje opustijo slabo motivirani, ki imajo premalo podatkov o bolezni: strah pred posledicami neželenih učinkov zdravil je večji od strahu pred posledicami bolezni, pri nekaterih zdravilih traja več tednov, da se pokaže njihov učinek …
Nekatere bolezni se pojavljajo v otroštvu (juvenilni idiopatski artritis), druge pri mlajših odraslih moških (ankilozirajoči spondilitis), tretje pri ženskah v rodnem obdobju (sistemski lupus eritematozus), četrte pri osebah, starejših od 50 let (gigantocelični arteritis), nadaljuje prof. dr. Tomšič: »Ne gre za dedne bolezni, je pa lahko pojavnost določenih bolezni pogostejša v družini, a to ne zadostuje za razvoj bolezni. Poleg nagnjenosti so za izbruh pomembni zunanji dejavniki, denimo okužbe, UV-žarki, zdravila, hormoni, stres …«
V Sloveniji imajo bolniki z vnetnimi revmatičnimi boleznimi dober dostop do najsodobnejših zdravil, ki večini omogočajo skoraj normalno delovno in družinsko življenje. Prav tako je opazen napredek pri času postavljanja diagnoze, a je revmatologov v Sloveniji še vedno premalo, zaradi tega se slabša dostopnost do specialističnih kontrolnih pregledov, še opozarja Zajčeva: »V Sloveniji imamo 21,4 odstotka manj zdravnikov (282,5 zdravnika na 100.000 prebivalcev) od povprečja Evropske unije (359,4 zdravnika na 100.000 prebivalcev).
16,1
bolnika na 100.000 odraslih prebivalcev na leto zboli za revmatoidnim artritisom.
bolnika na 100.000 odraslih prebivalcev na leto zboli za revmatoidnim artritisom.
Podobno je tudi na področju revmatologije. In tudi zato imajo revmatični bolniki manj pogoste in krajše preglede pri revmatologu, kot bi si to želeli revmatologi in seveda bolniki. Zadnji dve desetletji sta prinesli izjemen napredek na področju zdravljenja vnetnih revmatičnih bolezni, povečal se je nabor zdravil, ta so tudi zelo učinkovita.«
