Peka potice ni nobena drama

Janjo Štrumbelj je imela širna Slovenija možnost spoznati v oddaji Štartaj Slovenija, kjer je predstavila svoje lepotičke. Le potičke. Ljubke male potice so odtlej popestrile marsikateri dom ter kot izvirno, a hkrati tradicionalno slovensko darilo našle pot tudi onkraj naših meja.

Janja Štrumbelj, ki o poticah govori s takšno strastjo, da se človeku pocedijo sline, bi danes morala svoje stvaritve ponujati tudi v čisto novem butiku v Stari Ljubljani. Vse je že bilo nared, a zgodila se je epidemija in tudi Štrumbljevi, kot toliko drugim podjetnikom, prekrižala načrte. »Prav na dan, ko so razglasili epidemijo, bi morali imeti odprtje, pa je vse padlo v vodo in zdaj čakamo na boljše čase,« pravi Štrumbljeva, ki potice obožuje že od otroštva. Kot marsikje po Sloveniji pri njih za praznike na mizi ni smela manjkati potica, pogosto pa se je tam znašla tudi ob nedeljah. A s poticami je križ, je kmalu spoznala, ko se je hotela s kakšnim kosom posladkati v restavraciji ali slaščičarni. Težko jih je namreč dobiti, saj so nerodne za postrežbo, predvsem pa se, narezane na kose, hitro izsušijo. To je glavni razlog, da se ljudje vedno redkeje lotevajo peke potice, običajno je veliko ostane, čez nekaj dni pa jih nihče več ne mara. Podjetni gurmanki se je utrnila zamisel – kaj če bi poskusila izdelati manjšo, monoporcijsko potico.

Takšno, ki bi se pojedla na mah, lahko bi jo podarili ali si jo privoščili kar tako, ob kavi za zajtrk. V prodajalni je našla modelčke za mini šarklje in se vrgla na delo. Nastala je lePotica, kjer ponujajo tudi potice klasičnih velikosti, mogoče pa je dobiti še zamrznjene polpečene potičke, ki jih doma le še za nekaj minut potisnemo v pečico in že so nared.
Janja Štrumbelj, ki se je udeležila že vseh možnih izobraževanj, predavanj in tečajev o pripravi potice, je prava zakladnica znanja, ki ga uspešno prenaša v prakso. Recepture vedno znova izpopolnjuje, po predhodnem naročilu je denimo pri lePotici na voljo veganska potica, sama pa je, kot pravi, ljubiteljica klasike, saj ji je najljubša pehtranova. Izjemno zadovoljna je tudi s slivovo, to obožujejo celo tisti, ki potice sicer ne marajo, saj je nekoliko drugačna, bolj sočna in sadna. Pri prav vseh je seveda najpomembnejša izbira dobrih kakovostnih sestavin, le tako bo namreč tudi končni izdelek okusen in kakovosten. Če bi se tudi sami radi preizkusili v peki mini potičk, pa nekaj nasvetov strokovnjakinje: testo naj bo tanko, veliko tanjše kot pri potici običajne velikosti, prav tako naredimo veliko manjši svaljek, ki se mora prilegati modelčku. Kakšen modelček oziroma obliko uporabimo, je čisto vseeno, da le ima v sredini luknjo, dobiti pa jih je mogoče v vsaki trgovini s pekovskimi pripomočki. Kaj pa strah? Veliko je namreč ljudi, ki se jim zdi peka potice preveč zapletena, prezamudna in še bi se našlo izgovorov, zakaj se ne lotijo peke te tradicionalne slovenske dobrote. »Predvsem mladi po nepotrebnem delajo dramo iz peke potice, da je težko, da ne uspe, da ima luknje, pade dol. Testirala sem vse mite, delala ob odprtem oknu, doma na prepihu, vse v nasprotju s tistim, kar tako strogo zapovedujejo, pa so potice prav tako uspele,« dodaja Janja Štrumbelj. Vsem, ki se peke potice otepajo, polaga na srce: »Čim več trenirat' in čim manj komplicirat'.«