V gozd po kosilo: rižota s kostanjem in bučo

Po navadi tisti, ki nabirajo gobe, vedo tudi, kje v gozdu rastejo kostanji. V vlažnem listju se ježice hitro najdejo, pomaga tudi sproti pobrana palica. Najlepše so razprte, ki kažejo gladke, bleščeče plodove rdečkasto rjave barve, ki kar skočijo iz njih. Nabiranje kostanja je strast in razlog za sprehod v gozd, ki je jeseni zagotovo najlepši. Košara kostanja je seveda dobrodošla v kuhinji. Super je pečen, še vroč zavit v časopisni papir, ravno prav zažgana lupina, da imaš črne prste. Pečen kostanj je takšen družaben dogodek, ne predstavljam si, da bi ga pripravljala samo zase. Med lupljenjem je treba govoriti neumnosti, se smejati in po možnosti zraven spiti kakšen kozarec. Za družabnost pa je na žalost v teh časih bolj malo priložnosti.


Če ga ne pečemo v lupini, ga skuhamo in olupimo. Meni se zdi to opravilo eno izmed bolj dolgočasnih, zato sem zelo hvaležna, če se komu ljubi olupiti recimo kilogram kostanja za pire. Kostanjev ježek je ena izmed vrhunskih sladic. Ogromno kostanjevega pireja, sladkor v prahu in toliko rastlinske smetane, mleka, masla, da lahko na krožniku oblikuješ kupolo, kratko štručko, po želji. Preliješ s stopljeno čokolado in postaviš v hladilnik, da se čokolada res strdi. Če bomo spet več doma in nam bo dolgčas, lahko, še preden gre sladica v hladilnik, oblikujemo smrček, zapičimo mandljeve, narezane na paličice, za bodice. Kostanjev ježek bo prav tako ljubek kot tisti v naravi.

Tudi današnji recept sem pisala z občutkom, da se mi ljubi preživeti nekaj časa v kuhinji. Ni zahteven, tudi kostanjevega pireja potrebujete le sto gramov, je pa z njim kar nekaj igranja. Gre za kremno rižoto, ki jo obarva hokaido buča, kostanj pa doda značilen jesenski okus. Da ne bi rekli, da letos niste jedli kostanja. Pojdite na sprehod in z njim napolnite žepe, za ta recept bo to dovolj. Mimogrede se vam morda posreči, da opazite jurčka, lisičko, veverico ali celo ježka, zvitega v klobčič med listjem.