SRAMEŽLJIVA IN SKRIVNOSTNA ŽIVAL

S čopki na ušesih lovi zvok

Ris je za rjavim medvedom in volkom tretji največji plenilec v Evropi; zelo dobro vidi in sliši.
Fotografija: Evrazijski ris je največja prostoživeča mačka v Evropi. FOTO: Michael Roeder, Getty Images
Odpri galerijo
Evrazijski ris je največja prostoživeča mačka v Evropi. FOTO: Michael Roeder, Getty Images

Prede, mijavka, piha kot mačka. Tudi na pogled je podoben tem hišnim ljubljenčkom, a je s skoraj 30 kilogrami in dolžino več kot enega metra od glave do konice repa večji. Toda čeprav je ris videti in zveni kot hišna mačka, od njega ne pričakujte, da se vam bo približal in podrgnil ob nogo. Je sramežljiva, skrivnostna žival.

Še v živalskem vrtu moraš imeti gromozansko srečo, da ti ga uspe uzreti v ogradi, saj se s svojim rjavim kožuščkom, posejanim s temnimi pikami in lisami, zlije s pogozdenim domovanjem. Uzreti ga v divjini pa je skoraj kot zadetek na loteriji. Še v prvi polovici prejšnjega stoletja so bili na robu izumrtja, tudi pri nas, a k sreči zaradi prizadevanja okoljevarstvenikov njihovo število zadnjih 50 let postopno raste.

Nočna žival

Ne izgleda grozeče, pa vendar je izjemen lovec in je za rjavim medvedom in volkom tretji največji plenilec v Evropi. Zadovoljil se bo s pticami, manjšimi glodavci, a prav nič ne pomišlja, ko se mu pogled ustavi na precej večjem plenu od njega. Sploh srnjad je zanj slastno kosilo. Sicer ni najhitrejši, a to več kot nadomesti z izjemnim sluhom in vidom. Svojo tarčo, tudi če je le majhna miš, bo opazil na 76 metrov! Podobno dobro tudi sliši, pri čemer mu še dodatno pomagajo prepoznavni čopki na konicah ušes. Ja, ti niso prikupen modni dodatek, ampak so kot mini antene, ki jih lahko premika v vse smeri in tako bolje lovi zvok. S pomočjo izostrenih čutov se skoraj neslišno priplazi do tarče in jo zaskoči. Požene se lahko tudi dva metra visoko. Ker je nočna žival, lovi ponoči, morda že ob mraku, dneve prespi.

Risi so samotarji, vseeno pa jasno povedo, do kod sega njihovo ozemlje – označijo ga z urinom, praskami po deblih in tleh, pa tudi podrgnejo se ob drevesa, da na njih pustijo svoj vonj.

Z enako lahkoto kot skozi gosto gozdno rastje se premikajo tudi po snegu. Pri tem se jim prav nič ne udira, med hojo po snegu namreč razširijo prste na dlakastih tacah, ki tako postanejo večje.

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije