Začne se z odnosom s sabo

Odnos, ki ga imaš s svojim notranjim moškim, se odslikava v tvojem zunanjem moškem. Dokler ne pozdraviš odnosa s svojim notranjim moškim, ki ima izvor v odnosu z očetom, ta odnos vedno znova preigravaš v zunanjem svetu. Temu ne moreš uiti, lahko pa se le pomiriš s svojimi notranjimi ranjenostmi, otroškimi strategijami, s katerimi si bil navajen dobiti pozornost in ljubezen mame in očeta.

Večina žensk v partnerstvih v prvi fazi predeluje svoje otroške ranjenosti. Ko se odpremo in si dopustimo, da smo, kar smo, namreč v ospredje najprej pridejo ranjenosti, nepredelane stvari, ki jih skrivamo v svoji notranji senci. Na površje pride, kar je boleče, in se s tem ne moremo pomiriti. To je naraven proces, ki se odvija, ko se odpremo, sprejmemo ljubezen, iz naše notranjosti pa pride na površje vse, kar potrebuje ljubezen in naše sprejemanje. Po prvi fazi zaljubljenosti sledi faza razčiščevanja oziroma zdravljenja, ko pridejo na plan odnos z očetom, prejšnje zveze, bolečina ob tem pa spet zahteva, da to predelamo. Ker pa se tega bojimo, se zapremo, namesto da bi ostale odpre.

In vendar se vse začne v odnosu s sabo. Ne glede na to, kam greš, sebe in svoj paket vedno neseš s sabo. Če imaš za sabo serijo bolečih neizpolnjujočih odnosov z isto rdečo nitjo, ki se vleče skozi vse, in tega ne transformiraš v sebi, vedno preigravaš isto zgodbo. Velika bolečina samskih žensk je v odnosih, ki jih ne izpolnjujejo. Pričakujejo, da bi se moral spremeniti moški, da bi bilo vse drugače. A to je projekcija. V resnici moraš ti sprejeti pri sebi, kar te boli, žuli, tisto, kar s sabo nosiš od otroštva in se s tem ne soočiš, kajti iz tega ustvarjaš vse svoje odnose.