Notranji saboter in čustvena stanja

Namen našega nezavednega saboterja je, da nas zaščiti, nam daje ugodje, nas razbremeni, ko smo v stresu, vedno nam prinaša tudi nekaj pozitivnega. Do težave pride, če je pretirano zaščitniški ali smo mi ležerni ter se preveč zanašamo na to svojo notranjo varovalko. Ko nam spodnese tla pod nogami, pojemo nekaj sladkega, nekaj kupimo, se z nekom skregamo, da blažimo notranjo napetost. In pri odvisnostih gre prav za to, blaženje notranje napetosti.

Čustveni del nas pogosto ruši. Četudi z razumom denimo veš, da imaš na primer dovolj hrane, jo kopičiš, saj potrebuješ neko sidro, gotovost. V osnovi gre sicer za preživetveni nagon, toda čustvena stanja potencirajo tvojo potrebo. Če imaš ob tem še vzorec, da ti je mama dala nekaj sladkega, ko si bil žalosten, hkrati pa vemo, da sladko sproži kemično reakcijo zadovoljstva v telesu, se pojavijo težave. Zato si lahko pomagamo s hipnozo, pri kateri delamo na čustvih, ne na razumu. S hipnozo notranjega saboterja izničiš, ne pa uničiš ali pretentaš. Utišanje namreč ni rešitev, ker vedno pride nazaj. Vedno mu je treba nekaj ponuditi, zamenjati, izničiti, lahko izvajamo tudi mediacijo med negativnim in pozitivnim delom sebe – prvi te ruši, drugi pa bi te podprl. Vsa hipnotična stanja so čustvena stanja, ki jih doživljamo milijonkrat na dan. Tudi ob branju knjige ali ogledu filma zdrsnemo vanje. Pri kajenju hoče npr. čustveno stanje vztrajati, drugi del nas pa ve, da to ni dobro za nas. Z mediacijo zadovoljimo oba dela. Včasih zadostuje, da si že od tistega trenutka dalje nekadilec, toda le če si želiš. Če si ne želiš spremembe in nisi pripravljen ničesar narediti, hipnoza ne deluje.

Koliko nepredelanih vsebin imamo v podzavesti, je odvisno od našega spomina, spomina naših prednikov ali genetike pa tudi kolektivnega spomina, torej našega okolja. V nekaterih družinah se pojavljajo vzorci, čustvene nestabilnosti, ki se lahko odražajo kot alkoholizem, kajenje, prenajedanje, odvisnost od odnosov, a ne pri vseh enako – koliko, je odvisno od genetike in okolja. Do petega leta, ko se ustvarjajo bolečinska telesa in se vzorci sidrajo v nas, je zato najbolje, da otroku v stiski povemo, da ga razumemo, da bo bolje, da smo tu zanj, a mora zadevo premagati sam. Moramo mu biti na razpolago, a ne bergla, hkrati pa ne smemo nikoli zanikati njegovih čustev v smislu, da sitnari ali da ni to nič takega. Tudi v partnerstvu se vedno zataknemo ob nezavedno. Ko se razidemo, je treba zato zaključiti in predelati zgodbe, sicer se nam ponavljajo isti vzorci, pravijo duhovni učitelji.