Pogačar v škotskem peklu
Boj za mavrično majico kolesarskega svetovnega prvaka v Glasgowu je ponudil dirkanje na nož, kakršnega že dolgo nismo videli, tudi na tlakovanih spomladanskih klasikah ne. Zelo selektivno dirko je zasluženo dobil Mathieu van der Poel, Tadej Pogačar pa je z zadnjimi močmi v šprintu iztržil bronasto medaljo, prvo za Slovenijo po dolgih 22 letih čakanja.
Začelo se je s prvo, s kolesarji nepovezano dramo, dirko so zaradi protesta 190 kilometrov pred ciljem za eno uro prekinili, kolesarji pa so kar sredi ceste morali počakati, da so organi pregona opravili svoje. In ko se je znova začelo, se je začelo zelo zares. Favorizirani Belgijci so se postavili na čelo, nato so ritem še dodatno navili Danci in že dobrih 100 kilometrov pred ciljem je bila v ospredju le še zelo razpotegnjena trideseterica.
Med njimi je bil tudi Pogačar, ki je znova pokazal svoj razkošni talent. Brez pomoči ekipe se je vseskozi vozil na prvih 10 položajih v glavnini in hranil moči, slabih 90 kilometrov pred ciljem pa je z napadom preizkusil še noge tekmecev. Nekajkrat so se v ospredju izoblikovale nevarne skupinice ubežnikov, v eni je bil tudi Pogačar, ključni trenutek dirke pa je sledil ob napadu Mathieuja van der Poela 40 kilometrov pred ciljem. Takrat so šli z njim le še slovenski kapetan, Mads Pedersen in Wout van Aert, vsi kolesarji, ki so sodili v najožji krog favoritov za odličja.
Tako utrujen, da bi se rad le ulegel
Za Pogačarja je bila to dobra, a tudi nevarna kombinacija, na papirju je bil v šprintu najpočasnejši. A je 22 kilometrov pred ciljem z napadom na surovo moč, ki mu v kolesarskem svetu ni para, tekmece odpihnil Van der Poel in poskrbel, da šprinta za mavrično majico ni bilo. Akcija je bila na las podobna tisti, s katero je spomladi slavil na Milanu – Sanremu, znova je bil tako prepričljiv, da mu zmage ni mogel vzeti niti padec v enem od spolzkih desnih zavojev. V cilj je prišel s skoraj dvema minutama naskoka!
Pogačar je bil v zadnjem krogu pri koncu z močmi, pospeškom van Aerta v zadnjem krogu ni uspel slediti, Belgijec se je odpeljal do srebrne kolajne, Pogiju pa je ostal šprint za bron. V njem je izkoristil pretirano samozavest Pedersena, ki je s šprintom začel prezgodaj in v zadnjih metrih je Pogačar iz pet še potegnil ravno dovolj energije, da je prišel do bronastega odličja.
»Bila je nora dirka, ena najtežjih v moji karieri, v zadnjih 70 kilometrih sem bil povsem izmučen. Zmagal je najboljši kolesar, Mathieu je bil premočen, jaz pa sem v šprintu živih mrtvecev nato vendarle uspel premagati Pedersena, enega najboljših na svetu. Nekaj časa bom potreboval, da dojamem, kakšen uspeh je kolajna. Trenutno sem tako utrujen, da bi se rad samo ulegel,« je bilo s Pogačarjevega obraza jasno vidno, da je na cesti pustil čisto vse. Z bronom se je izenačil s svojim mentorjem Andrejem Hauptmanom, ki je na zmagovalnem odru stal v Lizboni pred 22 leti.
