Že čaka tisto noč, ko ga bo začelo stiskati

LJUBLJANA – Timi Zajc se je z nedeljskim drugim mestom v Saporu v zgodovino vpisal kot 19. slovenski smučarski skakalec, ki se je zavihtel na zmagovalni oder v svetovnem pokalu. Po vrnitvi v domovino je svoj največji uspeh doslej podoživel tudi za Slovenske novice.

Ali ste že v nedeljo zjutraj slutili, da bi bil lahko to vaš dan?
»Ne, daleč od tega. Tisto noč sploh nisem zatisnil očesa, verjetno zaradi časovne razlike. Ker sem prejšnje noči spal po dvanajst ur, mi je očitno ostalo preveč energije. Zaradi tega za tekmo, ki sem jo vzel bolj kot nekakšen trening, nisem imel kakšnih posebnih pričakovanj, na to, da bi lahko posegel po stopničkah, niti pomislil nisem. A se mi je končno vse pokrilo, dobri skoki z ugodnimi razmerami. Nekajkrat sem bil že blizu stopničkam, pa je šlo vedno nekaj po zlu. No, zdaj jih imam, z njimi sem si izpolnil enega od velikih ciljev v svojem življenju, zato lahko do konca sezone le še uživam.«

Že od daleč je bilo videti, kako zelo vam je odleglo.
»Ne zgodi se vsak dan, da se povzpneš na zmagovalni oder. Zagotovo si bom ta dan zapomnil za večno. Upam, da bom nadaljeval v podobnem slogu.«

Koliko vas je žrlo, da niste že prej skočili na stopničke?
»Na tekmah, na katerih sem bil po uvodni seriji uvrščen visoko, sem že pogledoval proti zmagovalnemu odru. Očitno je bila moja želja prevelika in sem nato v finalih preveč izsiljeval (dolge) skoke. V nedeljo se s stopničkami nisem prav nič obremenjeval, ampak sem se le prepustil vsemu skupaj, kar je bil očitno recept za uspeh.«

Rekli ste, da si boste za zmeraj zapomnil ta dan. Do prve zmage?
»Morda tudi do takrat, a v tej konkurenci je zelo težko zmagati. Rjoju Kobajaši in Stefan Kraft zmagujeta v nizu, nekateri se še prebujajo. Sam ne bom več ničesar izsiljeval. Ker sem dosegel mejnik, ki sem si ga tako zelo želel za to sezono, ne bom razočaran, četudi kdaj ne bo rezultata.«

Medtem ste začeli prejemati višje ocene za slog od sodnikov.
»Tudi moji skoki so daljši, kar seveda veliko vpliva na ocene. Nadejam se, da me bodo tudi zaradi stopničk poslej sodniki bolje ocenjevali.«

Kako sta vam všeč Saporo in Japonska?
»V redu sta, le potovanje do tja je zelo dolgo, malo te zmeša tudi časovna razlika. Ker pa sem tam dobro skakal, lahko mirno odmislim to dvoje.«

Ali ste si privoščili kaj posebnega, ste šli morda na suši?
»Ne, raje imam evropsko hrano. Odšli smo na hamburger, ki smo si ga vsi pošteno zaslužili.«

Kam boste postavili pokal iz Sapora?
»Na prav posebno mesto, takšno, da bo res viden. Moja vitrina je sicer kar precej polna, zato si bom moral omisliti novo. »

Kakšen je bil sprejem, ki so vam ga pripravili ob vrnitvi domov?
»Super, pozdravili so me vsi najbližji, sosedi, sokrajani, čestitat so mi prišli tudi od drugod. Bilo je lepo, za kar se vsem zahvaljujem.«

Ali ste kaj poprijeli tudi za harmoniko?
»Ne, mi ni bilo treba, ker so igrali drugi. Jaz sem malo prepeval.«

Za nagrado boste konec tedna doživeli ognjeni krst v poletih.
»Da, lani mi še niso dovolili na letalnico, zato se jih zdaj toliko bolj veselim.«

Kaj pričakujete od njih?
»Najprej moram preživeti prvi polet, po njem pa bom videl, kako visoko lahko merim.«

Ali je letalnica Heinija Klopferja po vašem pravšnja za prvi polet?
»Trenerji pravijo, da je. Zdajšnje letalnice niso več tako strašljive, kot so bile nekoč, le stolp z naletom v Oberstdorfu je res videti malo grozljiv.«

Kakšen bo vaš ritual – enak kot na skakalnicah?
»Da, ničesar ne bom spreminjal. Vem, da sem v dobri formi, moral se bom le še ustrezno umiriti in nato uživati.«

Vas bo kaj strah?
»Malo, mislim, da me bo, tudi druge fante je. Zato že čakam tisto noč, ko me bo začelo stiskati.«