Zahteve pri Olimpiji so znane

V poldrugem letu se je trenerska pot Gorana Stankovića razpletala s hitrostjo sprinterja: od prvega trenerja mladinskega moštva Olimpije in naslova slovenskega prvaka, vodje mlajših kategorij pri zeleno-belih do prvega poglavja v 1. SNL na trenerskem stolčku CB24 Tabora in življenjskega izziva v vlogi prvega trenerja Olimpije.

Novi trener Olimpije ne sodi v kategorijo prekaljenih trenerjev z dolgo kilometrino v 1. SNL, a je iskriv. »Ne sprašujte, predsednik. Pridem peš,« je morda kar malo naivno odkril del pogovora s predsednikom Milanom Mandarićem ob njegovem prvem klicu.

Predsednikov sloves odstavljanja trenerjev je strašljiv. Kako to, da se niste ustrašili, četudi veste, da je njegov prvi cilj biti najboljši v državi?
»Kaj lahko predsednik reče ali zahteva od trenerja Olimpije? Saj se ve. Ne bojim se, vsakdo iz Ljubljane si želi biti trener Olimpije. Hvala Taboru, v Sežani so mi dali priložnost, ampak Olimpija je izziv, četudi izhodišče ni najbolj idealno. A raje pozitivno gledam v prihodnost kot negativno. Tudi zato, ker sem že prej poznal sistem delovanja in razmere pri Olimpiji.«

Kako je iz vašega zornega kota videti pozitivna Olimpijina prihodnost?
»Poosebljajo jo mladi igralci Enrik Ostrc, Michael Pavlović, Gal Kurež, Žan Baskera, Stefan Petrović, Adrian Zeljković, Svit Sešlar ... Mladim je treba dati priložnost, a ob zavedanju, da ni vse tako preprosto in lahko. Treba je upoštevati rezultatske zahteve. Mladih ne moreš kar takoj poriniti, temveč je treba pravilno narekovati njihov razvoj.«

Staro pravilo je, da se lovorike ne osvajajo z mladimi igralci, temveč z izkušenimi. Jih ima Olimpija dovolj?
»Tudi mladi igralci potrebujejo ob sebi izkušene. Ostra konkurenca je najboljša stvar za trenerja. Sicer pa, da, želel sem si, da bi v vsako linijo dodal izkušenega igralca z dodano vrednostjo. Potrebujemo širino, ker je pred nami posebna sezona.«

V čem so bile priprave tako nenavadne?
»Niso bile standardne, bilo je veliko odhodov in imamo veliko mladih igralcev. Predvsem je bilo premalo časa, ker je bilo preveč igralcev brez ustreznih igralnih minut. Ta se skozi proces treninga pridobiva postopoma, najprej 45 minut, nato 60 in na koncu 90. To je zelo pomembno, še posebno ker večina nogometašev v jesenskem delu ni veliko igrala.«

Kaj jo bo ločilo od jesenske Olimpije?
»Moja želja je, da bo nekoliko bolj napadalna, čeprav je treba priznati, jeseni je bila druga. A moštvo je spremenjeno, od teh fantov jih je morda le pet igralo na večini tekem. Zgled ali ideal, kako naj bi bila na igrišču videti Olimpija, je bila zadnja tekma minulega prvenstva v Celju. Ni se ji izšla, vendar je bila odločna in napadalna, imela je znanje in izkušnje, česar ta trenutek še nimamo v obilici. Olimpijo morajo vselej zaznamovati privlačna igra in zmage. Če ni enega, je že narobe.«

Bo Olimpija naposled tudi v službi slovenskega nogometa?
»Značilnost slovenske lige je oziroma naj bi bila, da je predvsem razvojna liga. Če bi bila takšna, bi temu primerna bila tudi usmerjenost klubov – s čim več slovenskimi fanti. A če mladi nimajo možnosti, so razočarani. Treba jih je vpeljati v sistem, ki mora biti postavljen tako, da se bodo lahko ustrezno brusili za preboj v prvo moštvo tudi z nabiranjem izkušenj v drugi ligi ali drugih prvoligaških klubih.«