KOLESARSTVO

Toliko spoštovanja še ni čutil

Imola pokazala, da so lahko slovenski kolesarji konkurenčni tudi na enodnevnih dirkah.
Fotografija: Primož Roglič vedno meri na vrh. FOTO: Benoit Tessier/Reuters
Odpri galerijo
Primož Roglič vedno meri na vrh. FOTO: Benoit Tessier/Reuters

Slovenci smo znani po tem, da najdemo razlog za razprtije, četudi zmagujemo. Nič drugače ni bilo pri tistem delu slovenskih navijačev, ki so Tadeju Pogačarju zamerili, da je na Touru premagal Primoža Rogliča. Kolesarska šampiona sta precej bolj športnega duha. Teden po skupnem zmagoslavju na Elizejskih poljanah sta brez zamer in preračunljivosti združila moči v reprezentančnih dresih.

Sloveniji složno delovanje prvega in drugega na Touru na svetovnem prvenstvu v Imoli ni prineslo prve kolajne po bronasti Andreja Hauptmana leta 2001 v Lizboni. Roglič, slovenski adut za spektakularni finiš, v katerem si je francoski as Julian Alaphilippe prikolesaril svoj prvi naslov svetovnega prvaka, se je moral sprijazniti s 6. mestom. Pri sebi je to bržkone storil težje kot pred novinarskimi mikrofoni, saj vemo, da vedno razmišlja o zmagi. Jasno je tudi, da dirk, ki se niso razpletle po njegovih željah, ne premleva prav dolgo. Če stori napako, se iz nje nekaj nauči in gre močnejši naprej.

Imola je pokazala, da je Slovenija konkurenčna ne le na velikih etapnih, temveč tudi enodnevnih dirkah. Eden od najpomembnejših gradnikov za uspešno prihodnost je enotnost, ki so jo pokazali Pogačar, Roglič in preostala šesterica. Pogačar je napadel 42 km pred ciljem, ne zato, da bi zmagal, temveč da bi Rogliču pripravil teren za odločilni napad. O smotrnosti poteze je mogoče debatirati, morda bi Slovenija iztržila več, če bi 22-letni šampion svoje naboje prihranil za zadnji krog, ko je odločilni skok uspel Alaphilippu.
 

Zdaj vsi vedo, kdo so Slovenci


Po bitki smo vsi lahko generali, poglavitno pa je, da so se Hauptmanovi fantje dogovorili za to potezo in da za njo stojijo. Na SP je precej več stvari odvisnih od njih kot na običajnih dirkah, na katerih od svojih športnih direktorjev prek radijskih povezav dobivajo vse potrebne podatke in napotke. SP je radijsko gluha preizkušnja, na kateri, četudi so pred startom vse vloge v ekipi natančno razdeljene, ključne odločitve padajo v žaru borbe. Kolesarji se sami odločijo, kako se bodo lotili tekmecev.

Tu gre sneti klobuk pred celotno izbrano vrsto, vsi po vrsti, od Domna Novaka, Luke Pibernika, Jana Tratnika, Janija Brajkoviča, Jana Polanca, Luke Mezgeca do Pogačarja in Rogliča, so po najboljših močeh izpeljali svoje naloge. Četudi so, če se vrnemo v čase, ko so slovenska kolesarska scena in rivalstva v njej še živeli na številnih domačih dirkah, po osnovni pripadnosti večinoma rogovci, savčani in krkaši, po profesionalnih pogodbah pa malodane vsi člani velikih ekip svetovne serije, v katerih imajo vsi svoje interese.

Te so kolesarji za reprezentanco dali na stran, upati je, da to zmorejo tudi njihovi nadrejeni v klubskih vodstvih. »Pri reprezentanci sem od leta 2012, toliko spoštovanja nam v karavani še niso izkazali, zaradi Tadeja in Primoža vsi vedo, kdo je Slovenija,« je slovenski cestni kapetan Mezgec povedal o izbrani vrsti narodne prepoznavnosti in enotnosti. Tako njemu kot Hauptmanu in drugim akterjem pa je jasno, da je visoko moralo dolgoročno mogoče vzdrževati z zmagami in ne le dobrim vtisom.
 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije