SKOKI

Po enoletnem boju je le dosegel največjo zmago

Objavljeno 01. april 2020 07.53 | Posodobljeno 01. april 2020 07.53 | Piše: Miha Šimnovec

Norvežan Bjørn Einar Romøren premagal izjemno agresivnega raka. Danes praznuje 39. rojstni dan, leta 2005 je v Planici poletel do rekorda.

Življenje Bjørna Einarja Romørena, njegove žene Martine ter sina Freda in hčerkice Fione se počasi vrača v normalne tirnice. FOTO: Instagram
Nekdanji skakalni zvezdnik Bjørn Einar Romøren, ki je pred skoraj natanko petnajstimi leti na planiški letalnici dvakrat izboljšal svetovni rekord (234,5 m in 239 m), prav danes praznuje 39. rojstni dan.
»Če si rojen prvega aprila, ti ne preostane drugega, kot da si smešen. A sploh ni tako hudo, če sem ter tja briješ norca tudi iz samega sebe,« nam je že pred leti v smehu zaupal dolgolasi Norvežan. V pogovoru, ki smo ga z njim opravili sredi februarja 2016 v Vikersundu, torej v šampionski zimi Petra Prevca, pa je podoživel svoj drugi rekordni polet z dne 20. marca 2005 v dolini pod Poncami.

»To je bil najsrečnejši dan na moji športni poti. Spominjam se prav vsega, od tega, koliko skodelic kave sem popil zjutraj, do, denimo, darila za rojstni dan, ki ga je pred mojim nastopom prejel Rok Benkovič. Zaradi rojstnodnevne pesmi sem moral še dodatno čakati na zeleno luč, v zraku pa sem imel zelo ugoden veter, ki sem ga na srečo znal izkoristiti. Zanimivo, da so mi v spominu ostale številne malenkosti, zato pa se ne spominjam prav veliko, kaj se je dogajalo zvečer,« se je pošalil Romøren. V svetovnem pokalu je osemkrat okusil slast zmage, od tega dvakrat (2005 in 2006) na letalnici bratov Gorišek, na kateri naj bi – mimogrede – nedavno odpadlo svetovno prvenstvo v poletih izvedli v drugi polovici decembra letos. A največjo zmago je Bjørn Einar dosegel nedolgo tega, ko je premagal raka.
 

Ostrigel se je pred sinovimi očmi


»Prej nisem nikoli jokal, zdaj lahko (od sreče) jokam vsak dan,« je pred kratkim v pogovorni oddaji za norveško televizijsko postajo NRK razkril 39-letnik iz Osla, za časnik VG pa je opisal svojo bitko z zahrbtno boleznijo. Ko je aprila lani izvedel, da ga je napadel ewingov sarkom, zelo agresivna in redka oblika raka (na Norveškem za njim na leto zboli od pet do deset ljudi), se mu je v hipu porušil svet.

»Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Bila je sobota, kazalec je na uri kazal 21.15, ko me je sredi zabave poklical zdravnik, ker se je želel srečati z menoj. Vprašal sem ga, ali lahko počaka do ponedeljka, pa mi je odvrnil, da je zelo nujno. Ko sva se dobila, mi je pojasnil, da mi bolečine v hrbtu povzroča maligni tumor. Ko sem ga vprašal, ali lahko umrem, mi je le prikimal. Takrat mi je postalo jasno, da gre zares,« je za skoraj natanko leto dni zavrtel nazaj kolo časa. Po prvem šoku je skrbno načrtoval sleherni korak: da bi se čim bolje pripravil na vse, kar ga je čakalo, si je sam ostrigel dolge svetle lase, ki so bili pravzaprav vso kariero njegov zaščitni znak. To je storil pred očmi tedaj enoletnega sina Freda, da ga ne bi šokiral, ko bi se nekega dne iz bolnišnice vrnil gologlav. Zdravil se je v bolnišnici Ullevål v Oslu in v Heidelbergu v Nemčiji.

»Najhujše pri vsem je bilo čakanje na rezultate kemoterapij,« je poudaril Romøren in pribil, da je bilo zdravljenje nadvse izčrpavajoče, saj mu je vidno jemalo energijo. Vendar pa na to, da bi vrgel puško v koruzo, nikoli ni pomislil. Od začetka je bil prepričan, da bo premagal raka. Kakor je tisto oblačno dopoldne 20. marca 2005 v Planici globoko v sebi verjel, da bo poletel do svetovnega rekorda in si z njim uresničil otroške sanje ...
 




Deli s prijatelji