Faku 30.000 evrov nagrade, Koširju 23.500

LJUBLJANA – Recimo bobu bob, čeravno je to športna panoga, kjer, tako kot v nogometu, vedno zmagajo Nemci. Šalo na stran, osvajalca slovenskih odličji z zimskih olimpijskih iger v Pjongčangu sta se na valu zenovske uravnovešenosti in notranje izpolnjenosti vrnila na domačo grudo, tako Jakov Fak kot Žan Košir pa s svojo življenjsko zgodbo bogatita športno in osebno zgodovino.

Kolajna na svojem mestu

Zakaj tudi osebno? Oba sta namreč po svoje odpadnika, Fak tudi zaradi dejstva, da je s trenerjem Urošem Velepcem pripravljenost pred sezono brusil zunaj slovenskih reprezentančnih okvirov, v ukrajinskih nedrjih. Že srebrni in bronasti iz Sočija Košir pa je ob poškodbi in bolečem hrbtu na svoji koži občutil, kako brezsrčna je lahko športna birokracija. Pa tudi biatlonec iz Gorskega kotarja je v zadnjih dveh sezonah, polnih zdravstvenih težav, izkusil temno plat poklicnega udejstvovanje s športom. »Dejansko kolajna s prihodom domov pride na svoje mesto, saj je osvojena v slovenski olimpijski reprezentanci. Zavedam se, kaj meni osebno to odličje pomeni, seveda več kot kakšne stopničke v svetovnem pokalu. Na olimpijskih igrah je breme večje, a je tudi veselje veliko večje, ko ti uspe in osvojiš odličje,« je po pristanku na brniškem letališču, ob nizkih temperaturah kot v Gorskem kotarju, notranje umirjeno dejal Jakov Fak, ki se je najprej želel sniti z izvoljenko Mateo in hčerkico Milo. »Vsi smo komaj čakali, da pridemo v družinsko okolje. To ti da neki novi zagon za naprej. Z osebnega stališča pa sem si po slabih dveh sezonah, ko sem bil nenehoma bolan, doma preprosto želel sam sebi in v zahvalo svoji družini spet priti na neko visoko raven. Ta kolajna je tako zahvala za vse,« je pripomnil na vancouvrski olimpijadi pred osmimi leti že bronasti dvobojec za Hrvaško. Živo resnico je povedal tudi njegov reprezentančni sotekmovalec Klemen Bauer: »Lepo je v teh dneh biti biatlonec. Jakov je skupaj z Žanom na srečo rešil čast Olimpijskega komiteja Slovenije.«

Zmota nejevernežev

Tudi deskar v paralelnih disciplinah Žan Košir je tako kot Mrkopaljčan z zvezd prešel na trnje, da se je spet stelarno povzpel. »Zdaj se je vse malce ohladilo, tudi sam sem se začel zavedati, da je medalja še vedno medalja. Dosegel sem več, kot so mnogi menili, da lahko. Seveda sem tudi sam dvomil o sebi, a imel kanček upanja, da bi s svojim delom, izkušnjami in znanjem vseeno lahko ponovil dosežke iz Sočija. Sem več kot zadovoljen,« je Gorenjec iz Pristave pri Tržiču tudi besedno potrdil tisto, kar je bilo na zunaj videti s prostim očesom. »Zdaj je vse skupaj name vplivalo veliko bolj pozitivno, kot sem morebiti menil in na začetku tudi kazal. Čustveno namreč ni bilo takšnega odziva, v meni globoko je, kot kaže, bila močna jeza, nekaj mi je ležalo na duši. To sem zdaj dal iz sebe,« je razkrila deskarska vedeta, po horoskopskem znamenju oven; torej strastna, dinamična, bojevita, trmasta, odločna in ognjevita osebnost. O dvomih pred sezono je Žan Košir povedal: »V moji glavi je bila močna blokada, to pomeni, da je večino težav povzročilo to, da sem se bal. Ko sem si zaupanje povrnil, sem ga v glavi stopnjeval. Ključno pa je bilo to, da sem ostal cel, tekmovati si želiš takrat, ko se v svojem telesu udobno počutiš.«
Oceno financiranja Smučarske zveze Slovenije v njegovih s hrbtom bolečih letih pa je, okinčan z bronom, obrnil v filozofsko vibracijo: »Moj osnovni namen in poslanstvo sta užitek v gibanju in tekmovanju. To dokazujejo moji uspehi. Želel bi si, da bi bila to vedno moja edina naloga, da bi opravljal svoj del posla. Za vse drugo pa tako in tako vemo, da v Sloveniji na splošno ni dosti financ za takšne uspehe, ki jih želimo dosegati. Ne bi mogel izpostaviti nobenega posameznika, to je pač sistem. Vsi smo entuziasti, od sebe smo dali več, kot smo bili za to morebiti plačani. Od nečesa pa bomo morali do konca življenja tudi živeti.«