Američani so ga bolj ponižali kot Hitler
Jesse Owens, junak OI leta 1936 v Berlinu. S kolajnami ni mogel nasititi družine.
Odpri galerijo
Jesse Owens (v sredini) po olimpijski zmagi v skoku v daljavo, desno srebrni Nemec Luz Long FOTO: Arhiv MOK
Zaradi negotove sedanjosti in prihodnosti športa se vsaj začasno vračajo v ospredje junaki iz preteklosti. Ob preložitvi OI v Tokiu smo se tako mnogi spomnili na Jesseja Owensa, ki je razblinil mit nacističnih veljakov o premoči arijske rase na igrah v Berlinu 1936. Atletski šampion je umrl pred okroglimi 40 leti (31. marca 1980) za rakom na pljučih, posledico kajenja, njegova pot pa je še vedno v navdih mnogim.
Glavno poglavje v njegovi pravljični zgodbi poznajo mnogi: ker Adolf Hitler ni mogel prenesti uspehov temnopoltega Američana, je po eni od njegovih štirih zmag (v tekih na 100, 200 in 4 krat 100 metrov ter skoku v daljino) odvihral z olimpijskega stadiona in se ognil razglasitvi, med katero bi mu moral čestitati. Ta različica je ustrezala mnogim, toda Owensov biograf William J. Baker je pozneje priznal, da so si jo novinarji izmislili.
Res je, da se Hitler ni rokoval z Owensom, tako kot se ni z večino dobitnikov kolajn. Izjema so bili nemški športniki, ki so osvojili zlato odličje uvodni dan iger. Takratni predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja, Belgijec Henri de Baillet-Latour, ga je še isti večer opozoril, naj čestita vsem prvakom ali pa nikomur. Zloglasni nacist, ki je v mislih že pripravljal načrte za invazijo Evrope, se je odločil, da ne bo več počastil nikogar, pa čeprav je bila Nemčija nato najuspešnejša udeleženka OI 1936; osvojila je 89 kolajn, ZDA na drugem mestu 56. Owens je bil najuspešnejši posameznik.
Kakšno je bilo ozračje v Berlinu, govori zapis Alberta Speera, Hitlerjevega glavnega arhitekta: »Hitler je bil zelo razburjen zaradi Owensovih uspehov. Športniki s predniki iz džungle so primitivni, a telesno močnejši od civiliziranih belcev, zato bi jim morali prepovedati nastop na OI, je govoril.« Takratni propagandni minister Joseph Goebbels je v dnevnik zapisal: »Drugi dan iger v Berlinu smo Nemci osvojili eno zlato kolajno, Američani tri, dve po zaslugi črncev. To je sramota!«
V Nemčiji je Owens le naletel na prijazen odziv gledalcev. Ustanovitelj Adidasa Adi Dassler ga je prepričal, da je začel nositi obutev njegovega podjetja in postal prvi temnopolti športnik na svetu s pokroviteljem. Zato se je na trenutke počutil celo bolje kot doma, kjer se je kot najmlajši v družini z desetimi otroki kmalu navadil trdega boja za preživetje. Ko so ga zaradi nadarjenosti za atletiko povabili na univerzo v Ohiu, mu niso dali štipendije in ni smel stanovati v študentskem naselju, na poti na mitinge ni smel obedovati s sotekmovalci, prespal pa je lahko le v hotelih za temnopolte.
Ničesar ni spremenil niti njegov podvig v Ann Arborju leta 1935. V pičlih 45 minutah je izenačil svetovni rekord v teku na 100 jardov ter ga izboljšal na 220 jardov, 220 jardov z ovirami in skoku v daljino. Pri slednjem je njegov dosežek (813 cm) ostal v veljavi kar 25 let, štiri zlate atletske kolajne na OI pa je za njim osvojil šele Carl Lewis leta 1984.
Owens se je po koncu športne poti preživljal kot hišnik, z delom na bencinski črpalki in ekshibicijskimi nastopi proti dirkalnim konjem ali drugim športnikom, ki jim je dal deset metrov prednosti. Večkrat je potožil, da je bilo zgražanje Američanov nad nemškim antisemitizmom dvolično zaradi razvejanega rasizma v ZDA.
»Hitler me ni ignoriral, me je pa naš predsednik Franklin D. Roosevelt, saj mi ni poslal niti čestitke. Na sprejem v Beli hiši je povabil le belopolte slavljence iger v Berlinu. Imel sem štiri zlate olimpijske kolajne, a z njimi nisem mogel nasititi družine,« se je pridušal eden največjih junakov v zgodovini atletike in športa. Eno od njegovih berlinskih odličij so predlani prodali na dražbi za 1,4 milijona dolarjev.
Glavno poglavje v njegovi pravljični zgodbi poznajo mnogi: ker Adolf Hitler ni mogel prenesti uspehov temnopoltega Američana, je po eni od njegovih štirih zmag (v tekih na 100, 200 in 4 krat 100 metrov ter skoku v daljino) odvihral z olimpijskega stadiona in se ognil razglasitvi, med katero bi mu moral čestitati. Ta različica je ustrezala mnogim, toda Owensov biograf William J. Baker je pozneje priznal, da so si jo novinarji izmislili.
Res je, da se Hitler ni rokoval z Owensom, tako kot se ni z večino dobitnikov kolajn. Izjema so bili nemški športniki, ki so osvojili zlato odličje uvodni dan iger. Takratni predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja, Belgijec Henri de Baillet-Latour, ga je še isti večer opozoril, naj čestita vsem prvakom ali pa nikomur. Zloglasni nacist, ki je v mislih že pripravljal načrte za invazijo Evrope, se je odločil, da ne bo več počastil nikogar, pa čeprav je bila Nemčija nato najuspešnejša udeleženka OI 1936; osvojila je 89 kolajn, ZDA na drugem mestu 56. Owens je bil najuspešnejši posameznik.
Kakšno je bilo ozračje v Berlinu, govori zapis Alberta Speera, Hitlerjevega glavnega arhitekta: »Hitler je bil zelo razburjen zaradi Owensovih uspehov. Športniki s predniki iz džungle so primitivni, a telesno močnejši od civiliziranih belcev, zato bi jim morali prepovedati nastop na OI, je govoril.« Takratni propagandni minister Joseph Goebbels je v dnevnik zapisal: »Drugi dan iger v Berlinu smo Nemci osvojili eno zlato kolajno, Američani tri, dve po zaslugi črncev. To je sramota!«
Roosevelt ga je ignoriral
V Nemčiji je Owens le naletel na prijazen odziv gledalcev. Ustanovitelj Adidasa Adi Dassler ga je prepričal, da je začel nositi obutev njegovega podjetja in postal prvi temnopolti športnik na svetu s pokroviteljem. Zato se je na trenutke počutil celo bolje kot doma, kjer se je kot najmlajši v družini z desetimi otroki kmalu navadil trdega boja za preživetje. Ko so ga zaradi nadarjenosti za atletiko povabili na univerzo v Ohiu, mu niso dali štipendije in ni smel stanovati v študentskem naselju, na poti na mitinge ni smel obedovati s sotekmovalci, prespal pa je lahko le v hotelih za temnopolte.
Ničesar ni spremenil niti njegov podvig v Ann Arborju leta 1935. V pičlih 45 minutah je izenačil svetovni rekord v teku na 100 jardov ter ga izboljšal na 220 jardov, 220 jardov z ovirami in skoku v daljino. Pri slednjem je njegov dosežek (813 cm) ostal v veljavi kar 25 let, štiri zlate atletske kolajne na OI pa je za njim osvojil šele Carl Lewis leta 1984.
Owens se je po koncu športne poti preživljal kot hišnik, z delom na bencinski črpalki in ekshibicijskimi nastopi proti dirkalnim konjem ali drugim športnikom, ki jim je dal deset metrov prednosti. Večkrat je potožil, da je bilo zgražanje Američanov nad nemškim antisemitizmom dvolično zaradi razvejanega rasizma v ZDA.
»Hitler me ni ignoriral, me je pa naš predsednik Franklin D. Roosevelt, saj mi ni poslal niti čestitke. Na sprejem v Beli hiši je povabil le belopolte slavljence iger v Berlinu. Imel sem štiri zlate olimpijske kolajne, a z njimi nisem mogel nasititi družine,« se je pridušal eden največjih junakov v zgodovini atletike in športa. Eno od njegovih berlinskih odličij so predlani prodali na dražbi za 1,4 milijona dolarjev.
