Na svetovni dan kolesarjenja se sprašujemo, ali je kolesarjenje res stresno za telo
Svetovni dan kolesarstva praznujemo vsako leto 3. junija. Njegov namen je osveščanje o pomembnosti uporabe koles za prevoz, rekreacijo in ohranjanje našega okolja ter zdravja.
Svetovni dan kolesarstva praznujemo že od leta 1988, ko je Mednarodna liga konzervatorskih fotografov (ILCP) začela z ozaveščanjem o pomenu koles in potrebi po boljši kolesarski infrastrukturi po vsem svetu.
Danes ta poseben dan obeležujejo po več kot 80 državah po vsem svetu s številnimi preventivnimi akcijami in izobraževalnimi dogodki.
Kolesarjenje prinaša za naše zdravje tako fizične kot fizične pozitivne lastnosti. S to dejavnostjo krepimo srce, ožilje in mišice, izboljšamo ravnotežje, zmanjšujemo stopnjo stresa, krepimo obrambni sistem, pripomoremo k boljši koncentraciji, ustvarjalnosti, delovnosti in boljšemu počutju.
Kolesarjenje je stresni dogodek za celotno telo. Pravi odmerek stresa kolesarja izboljša, prevelik ga lahko pokonča
Po popoldanski rundi v dvoje s kolesom, ki sledi zelo napornemu dnevu s službi, se počutimo kot v nirvani. Je morda tudi to stres? Prepričani smo, da pri telesni dejavnosti, kolesarjenju, svoj psihični stres sproščamo. Pa ga res?
Ne samo da nas skrbita klanec in hitrost našega partnerja na kolesu. Težko razumemo, da je tudi kolesarjenje lahko resen in za telo naporen in nevaren stres.
Za telo in psiho. Veliko kolesarjev je namreč s svojim telesnim zdravjem in psihičnimi težavami moralo plačati davek za tekmovalno ali rekreativno kariero.
A na drugi strani sta družinska zdravnika v Veliki Britaniji lahko predpisala svojim bolnikom zastonj izposojo kolesa do šestih mesecev, da bi v pilotni raziskavi prikazala zdravstvene in psihične koristi kolesarjenja.
Klin s klinom, vmes so tudi zdravstveni in športni vidiki kolesarjenja.
V biološkem sistemu človeškega telesa velja, da določena mera (ne preveč!) stresa omogoči, da se telo nanj odzove, se okrepi in se naslednjič na tak ali podoben stres odzove z manj stresa.
To izhodišče je tudi osnova za »treninške načrte« in različne regeneracijske manevre, s katerimi posameznik pridobiva zdravstvene učinke telesne delavnosti. Vse to se dogaja v presnovi, ne samo mišic, temveč tudi v številnih drugih organih in organskih sistemih, z živčnim in endokrinim sistemom na čelu, imunskim, srčno-žilnim in dihali. Ob tem moramo omeniti še jetra, prebavila in mikrobioto, sodelujejo krvne celice ...
Skratka telesna dejavnost, v tem primeru kolesarjenje, je stresni dogodek za celotno telo. Pravi odmerek stresa kolesarja izboljša, prevelik ga lahko pokonča. Vmes so tudi zdravstveni in športni vidiki kolesarjenja.
Pa je kolesarjenje res stres!
Za telo je kolesarjenje naporno. Že pri jutranji vožnji v službo se aktivira celotno telo. Telesni napor pomeni koordinacijo številnih fizioloških sistemov, ki skrbijo za povečano energetsko presnovo, preskrbo s kisikom in ustreznimi presnovnimi substrati v delujoče celice.
Ob tem mora telo vzdrževati še elektrolitno in tekočinsko ravnovesje in odstranjevati odpadne presnovke in toploto. Ker to zahteva sodelovanje celotnega telesa, se pri vsaki telesni dejavnosti sproščajo številne molekule iz zelo številnih in različnih celic. Te pri telesni dejavnosti torej množično komunicirajo.
Glavni nadzorni sistem sicer pomeni splošni odziv organizma na stres, ki ga bom nekoliko kasneje opisala, a znotraj »splošnega« nadzora si med seboj pošiljajo neke vrste SMS in druga sporočila v obliki bioloških substratov.
Vse skupaj v številnih točkah spominja na sodobno komunikacijo po medmrežju. Skratka, v organizmu se pri telesni dejavnosti, kot je kolesarjenje, dogaja čuda stvari in zato je za telo vedno naporno.
Obseg, intenzivnost in še številne druge spremenljivke (tudi vreme!) pa določajo, koliko je to za telo stres.
Pri psihofizičnem odzivu telesa na kolesarjenje vidimo pravzaprav enake znake, ki jih, sicer različno izražene, videvamo pri klasični klinični sliki šoka.
Ko v medicini opisujemo šokovno stanje, to opisujemo kot hud odziv organizma na stresni dogodek. Po navadi je bolezenski. Kolesarjenje resda ni bolezen, a ko telo »natreniramo« do najvišjih vrtljajev, lahko dobesedno »pade dol«. Pri stresnem odzivu organizma opisujemo vidne in nevidne znake stresa.
Merilo kolesarjeve zmogljivosti
Vidni znaki so nemalokrat kolesarjem tudi merilo za njihovo zmogljivost in orodje, s katerim nadzorujejo vadbo. Povišan srčni utrip in pospešeno dihanje sta klasična kazalnika naporne akcije v telesu in sta povezana tako z zmogljivostjo srčno-žilnega sistema in dihal kot tudi presnovnimi mehanizmi v ozadju tega napora.
Odziv bitja srca na stres vadbe posredno dobro kaže prilagoditev telesa na stres napora. Ali drugače, koliko smo se že »popravili« oziroma izboljšali pri vadbi.
Ko se med vadbo srčni utrip postopoma zmanjšuje, to praviloma pomeni, da je za telo kolesarjenje manjši napor pri določeni intenzivnosti.
Hkrati pa ravno utrip srca zelo dobro kaže težave z energijsko podporo in stanjem hidracije med kolesarjenjem. Če posplošim, srčni utrip je precej tudi izraz nevidnega presnovnega dogajanja v posamezniku, ki določa odziv organizma na stres.
Praviloma se pojavi tudi znojenje, kar prav tako opažamo v začetnih fazah šoka. V kasnejših fazah šoka pa je koža večinoma hladna, lahko se naježi, in podobno opažamo pri zelo hudem naporu, ki presega posameznikove dejanske sposobnosti.
Ker šokirancem po navadi pomaga zdravnik, kolesar pa ga nima s sabo, naj se ob takšnih občutkih raje ustavi, preden pade s kolesa.
Prav tako med zunanje znake stresa spada povečan tonus mišic in kolesarjem se napne večina mišic, tudi trupa in vratu. Tudi ta znak lahko zakuha zdravstvene težave, zato naj kolesar vsaj malo predahne, ko ga začne »držati« v križu ali vratu. Nobena hernija ni vredna tega, da ste prvi na klancu.
Zunanjih znakov hudega stresa za organizem je še več in potrebujejo včasih kar nekaj časa, da izzvenijo, ko kolesar sestopi s kolesa. Z nekaj domišljije jih lahko prenesete tudi v občutke na kolesu in potem. To so občutek suhih ust, zoženo vidno polje (govorimo o »tunelskem vidu«), nespečnost, težave z odvajanjem urina in impotenca.
Kolesarski strah
Prav tako so zanimivi nevidni znaki stresa, torej tisto, kar se glede na stopnjo kolesarjenja dogaja v organizmu in tega pravzaprav ne vidimo. Poveča se sproščanje hormonov, ki so povezani s stresom, in glavni igralec je verjetno kortizol, ki se sprošča pod vplivom telesnega in psihičnega stresa.
Pri šokovnih stanjih opažamo povišan krvni sladkor zaradi relativne odpornosti proti hormonu inzulinu v stresnih okoliščinah. Ta fenomen je pri naporu manj izražen, ker mišice lahko neodvisno od inzulina med krčenjem privzemajo glukozo.
Poleg tega pri daljšem kolesarjenju hitro izpraznimo zaloge jetrnega glikogena, in če med njim ni vnosa glukoze, se prej pojavi nevarnost znižane ravni krvne glukoze.
»Notranji« znaki stresa se kažejo tudi z vplivom na prebavila. Kri se prerazporeja v delujoče mišice, prebava se upočasni in črevo se lahko poleni ali pa postane zelo razdražljivo.
To, da prebavila niso srečna pri telesni dejavnosti, je tudi razlog, da moramo tedaj prilagoditi prehrano. Načelno pravilom igre v prebavilih ustreza prilagojena prehrana, ki ji pravimo športna. To so razne oblike športnih pijač, viri energije, kot so geli in ploščice.
Bolj je kolesarjenje intenzivno in dlje traja, manj prebavila zmorejo. Tudi zato profesionalni kolesarji poskrbijo za pogoste in lahko prebavljive prigrizke med treningi in tekmami.
Pa ne samo to, z vzpostavljanjem primernih prehranskih strategij vadijo tudi prebavila, da takrat, ko je treba, zmorejo več. Ob tem imajo elitni kolesarji še pomagače, amaterji pa se moramo sami organizirati in boriti s svojimi prizadetimi prebavili.
Ko boste to prebrali, ne bo odveč, da preberete katerega od naših starejših zapisov, kaj jesti med kolesarjenjem. Z leti se da dobro natrenirati tudi prebavila, ne samo mišice!
Med notranje znake spadajo tudi še bolj zapleteni procesi, ki jih merimo laboratorijsko, in so povezani z energijskimi procesi, kislinsko-bazičnim ravnovesjem in vnetjem pri intenzivni in dolgotrajni vadbi. Kar se kolesarjenja tiče, to spada na raven profesionalnega športa.
