Poleg naravnih lepot vabi v ta del Bolgarije tudi nekaj privlačnih mest. Eno najbolj zanimivih je po velikosti z Mariborom primerljivo Veliko Trnovo.

Nekdanja prestolnica drugega bolgarskega cesarstva je pomembno gospodarsko, izobraževalno in kulturno središče severnega dela Bolgarije, postaja pa tudi vse bolj privlačen turistični cilj.

Slikovito zgodovinsko jedro se stiska na enem izmed številnih gričev. V srednjem veku je bilo to eno glavnih evropskih kulturnih središč in so ga imenovali celo tretji Rim.

Tu se vrstijo palače, srednjeveške hiše, cerkve, muzeji. Na sosednjih gričih so ohranjeni ostanki utrdb in mogočnega obzidja, ki je mesto stoletja bolj ali manj uspešno varovalo pred osvajalci.

Vsepovsod vzbuja pozornost otomanska arhitektura. FOTO: Igor Fabjan 

Skušnjave obrtniških delavnic

Med starodavne zidove se je vredno podati že zaradi razgledov. Najbolj prijetno pa je bilo spoznavati ozke kamniti ulice starega središča, ki so delno zaprte za motorni promet. Pritegnile so me številne butične trgovine. Nekaterim dajejo poseben čar podjetni lastniki, med katerimi mnogi ohranjajo tradicionalne obrti.

Angleščina kljub številnim tujim obiskovalcem ni vsesplošno razširjena. A bolgarščina je toliko podobna srbohrvaščini, da se običajno ni težko sporazumeti. Z izdelovalcem bakrenih džezev sva si le pokimala, slaščičar pa me je s prikazom izdelave vabljivih baklav mimogrede prepričal k nakupu.

Največ prihodkov imajo verjetno v trgovinah z izdelki iz rožnega olja. Bolgarija je namreč največja proizvajalka rožnega olja na svetu. V manj kot sto kilometrov oddaljeni dolini okoli mesta Kazanlak gojijo damaščanske vrtnice, ki so najbolj cenjene za pridelavo olja.

Veliko Trnovo se stiska nad rečnimi okljuki. FOTO: Igor Fabjan 

To uporabljajo v kozmetični industriji, slovi pa je tudi po zdravilnih učinkih. Listi vrtnic in nekateri preparati so primerni tudi za uživan­je. Tako je mogoče kupiti marmelado in sladice iz vrtnic, žgane pijače in vino z dodatkom vrtnic ter še kaj.

»Statve sem dala narediti po naročilu,« pove v brezhibni angleščini v delo zatopljena tkalka. Njihova elegantna podoba med številnimi tkanimi izdelki me je pritegnila že od zunaj.

»Prav vsak dan se veselim dela z njimi,« še doda. »Nanje sem nam­reč čakala več kot leto dni, saj je mojster, ki jih izdeluje, zelo zaseden.«

V tem delu mesta sem v nekaj dneh vsakič znova odkril kaj zanimivega. Enkrat je za to poskrbel obisk starinarne, drugič galerije, izdelovalke dišav in mil, prodajalke keramičnih izdelkov, slikarja ...

Razvajanje v slogu

Nekaj restavracij v starem delu mesta je urejenih v tradicio­nalnih hišah, ki so jih premožnejši meščani turškega rodu zgradili pred več stoletji. Ena najbolj privlačnih je Bey house. Notranjost s stilnim pohištvom, razkošnimi ogledali in lestenci, starimi slikami ter pisanimi preprogami spominja na muzej.

Hrana je vrhunska in temelji na tradicionalnih jedeh, ki jih znajo pripraviti s sodobnimi pristopi. Restavracija z vrtom deluje v pritličju, zgornji del hiše pa je urejen kot manjši hotel višjega cenovnega razreda.

V mestu je vredno obiskati več muzejev in galerij. FOTO: Igor Fabjan 

Še bolj imenitna je hiša Sarafkina iz sredine 19. stoletja, ki je bila nekdaj v lasti uspešnega trgovca, danes pa je spremenjena v etnografski muzej. Zgrajena je ob strmem pobočju, vanjo pa se vstopi z ulice v višini zgornjega od petih nadstropij. Zanimivo je še, da pod njo poteka železniški predor.

S podobno gradnjo se ponaša sosednja hiša častitljive starosti, ki je preurejena v butični hotel Bridges residence. Za to je poskrbela družina Ivanov. Pred dvema letoma odprti hotel je postal eden najbolj priljubljenih v mestu. Tako zaradi privlačne opremljenosti, ki združuje tradicionalno in sodobno, kot razgledov na rečno dolino.

Ter prijaznih gostiteljev. Za goste in tekoče poslovanje je odgovoren Evgeni, ki je aktivno sodeloval pri prenovi hiše. Njegova sestra Milena se bolj posveča financam in promociji. Evgeni je neizčrpen vir informacij in z veseljem svetuje, kaj vse je vredno obiskati v njegovem domačem mestu in okolici.

Običajno sam poskrbi za izdaten in zdrav samopostrežni zajtrk, ki so ga gostje deležni v razgledni jedilnici ali na bližnji terasi. Ob koncu tedna mu na pomoč rada priskočita šoloobvezna otroka. »Gostje so najbolj navdušeni nad suito s kamnitimi zidovi, ki smo jo uredili v najnižjem delu hiše,« pravi Evgeni. »Med njimi smo imeli tudi obiskovalce iz Slovenije.«

Pod božjimi očmi

Veliko Trnovo se ponaša s privlačno lego nad okljuki reke Jantra. Prek mostov je mogoče priti do številnih razglednih točk. Večino sem z lahkoto našel, saj so bila Evgenijeva navodila res podrobna.

Z lepimi razgledi je obdarjena tudi nekaj kilometrov oddaljena vas Arbanasi. V njej življenje že davno ne poteka po starih tirnicah, saj so mnoge hiše spremen­jene v majhne hotele ali počitniška bivališča.

Hribovita bolgarska notranjost skriva številne naravne zanimivosti. Med njimi so tudi kraške jame. Nekaj posebnega je Prohodna jama, ki ji pravijo Jama božjih oči.

Prohodna jama, ki ji pravijo Jama božjih oči. FOTO: Igor Fabjan 

Vzdevek je dobila zaradi dveh skalnih podorov, ki sta v stropu ustvarila luknji v obliki oči. Jama leži nad sotesko reke Iskar pri vasi Karlukovo. Skozi bližnjo sotesko je sicer speljana železniška proga, toda za obisk nekaj kilomet­rov oddaljene jame je bolje imeti lastni prevoz.

Vstopnine presenetljivo ne pobirajo, zato pa pred vhodom vsako jutro stojnice postavi gruča prodajalcev. Naprodaj so spominki in kmečki pridelki. Običajno vsaj sezonsko sadje in med. Jama je zlahka dostopna skozi več kot štirideset metrov visok vhod, pot po njej pa se vije do roba soteske, s katerega se je mogoče spustiti do reke.

Ta v toplejših mesecih ponuja dobrodošlo osvežitev. Okoliške prepadne stene so izziv za plezalce, pohodniki pa se lahko v manj kot pol ure podajo do kapelice v skalnem spodmolu ali razglednih točk nad sotesko. V bližine soteske deluje manjši hotel z restavracijo.

Cene so dokaj prijazne, a kljub temu se v poletnih mesecih mnogi odločajo za divje kampiranje v naravi ali bivan­je v avtodomu.

Med naravnimi skulpturami

V bližini hribovite meje s Srbijo me je presenetila še ena naravna posebnost: rdečkasto skalovje, sestav­ljeno iz atraktivnih skal­nih monolitov, ki so zaradi nenavadnih oblik od nekdaj burili domišljijo.

Občudovati jih je mogoče na robu mesta Belogradčik. Po zakraseli pokrajini z razbrazdanimi skalnimi vrhovi in grapami se je mogoče podati po številnih poteh.

V okolici Belogradčika presenetijo naravne skulpture. FOTO: Igor Fabjan 

Ena najbolj priljubljenih je krožna pot, ki se začne v razglednem mestnem parku. Med drugim vodi mimo let­nega gledališča in velike obnovljene utrdbe, ki spominja na davno minule čase. Najbolj znana jama v okolici je Magura, ki se ponaša z bogatim kapniškim okrasjem in pra­zgodovinskimi poslikavami.