Izlet do izginulega gradu (FOTO)

Za kmeta je Sorško polje idealna pokrajina. Širna ravnina med rekama Savo in Soro s svojo rodovitnostjo tako rekoč vabi k naselitvi. Pokrajina je bila naseljena že v antičnem času, a je gozd z zatonom Rimskega imperija v petem stoletju spet pogoltnil že oblikovano kulturno krajino. Šele v 11. stoletju so se nemirni časi toliko uredili, da je napočil čas ponovne naselitve.

Bil je tudi čas prerivanj med plemiškimi družinami, ki so v poselitvi videle priložnost za lastno uveljavitev. V Škofji Loki so že gospodarili škofje iz Freisinga, za preostanek pa so se bodli Spanheimi in Andeški grofi. Vsaka stran je pohitela, da bi zavarovala svoje posesti. Na robu Polhograjskega hribovja med Medvodami in Škofjo Loko je tako zrasla vrsta gradov, ki so varovali posesti na ravnini. Začne se s Smlednikom, Jetrbenkom, Goričanami, pod Osolnikom in konča s kopico gradov v okolici Škofje Loke.

Gozdovi nad Drago

Nekoč je bilo grajsko dvorišče.

Žal nimajo vse srednjeveške zgradbe te sreče, da bi se v starem blišču ohranile do današnjih dni. Gradišče nad Drago je prav gotovo eno takih. Po tistem, ko so se razmere uredile, je bilo prepuščeno propadu, spodaj na ravnini pa se je znova oblikovala kulturna krajina vasi, travnikov in polj.

Nanj spominja legenda o Hudem gradu, ki naj bi stal na vrhu precej bolj izpostavljenega bližnjega vrha Hom. Lastniki gradu naj bi bili tako hudobni, da se je grad pogreznil v zemljo, na njegovem mestu pa naj bi nastalo manjše jezero. Arheoloških ostankov na vrhu Homa ni bilo najdenih, legenda najverjetneje velja kar za Gradišče.

Na robu stoji čebelnjak.

Le še nekaj zidov

Iz Medvod se zapeljemo v vasico Draga. Del vasi leži v globoki zajedi ob istoimenskem potoku. Temu sledimo do zadnje hiše v vasi, potem pa je treba dati oči na peclje. Ob manjšem kozolcu z leve prihaja hudournik Žebnik. Sledimo mu in se dvignemo za 150 višinskih metrov. Potem kolovoz naredi ovinek za 180 stopinj in nas pripelje na vrh grebena 566 metrov visoko. Izpostavljeni greben nas pripelje do ostankov gradu, kjer so nekdaj gospodarili Spanheimski ministreali, torej najnižji nivo nekdanjega plemstva.

Pogled na Sorško polje v ranem jutru

Varovalni jarki so še vidni.

Dostop je še po osmih stoletjih otežen z dvema obrambnima jarkoma na vsaki strani, zato steza na vrh vodi po levi nekoliko naokoli. Po nekaj minutah se znajdemo ob starodavnih ruševinah. Gradišče je bilo nekdaj obodni grad, ki je obkrožal manjše dvorišče, na robu tega pa je stal trinadstropni stolp, palacij. Danes je ostalo le še nekaj zidov, temelji palacija, na njegovem mestu stoji čebelnjak.

Današnje potovanje je bilo izlet v pozabljen, komajda dostopen svet. Izlet do starodavnega gradu, ki je izginil v pozabi zgodovine.