T kot taborniki: Ko zadiši z ognjišča

V srednji šoli se je del našega razreda nekega lepega dne odločil, da se pridruži tabornikom. Takrat sem za trenutek pokukala v enega od kranjskih rodov. A le za trenutek, zato še danes nimam pojma o orientaciji. In ker nisem bila na taborjenju, le tu in tam pa sem sodelovala pri pripravi jedi na odprtem ognju, so mi pri nizanju spominov na taborniške specialitete pomagale prijateljice. Zakaj? Ker je danes z nami kulinarična črka T in z njo tabornice različnih generacij.

Začnimo brskati po spominu. Prijateljica s taborniškim imenom Veša se, ko ji omenim tabornike in kuhinjo, na prvo žogo spomni večjega šotora za jedilnico in kuhinje, postavljene za delilno mizo: "Voda je bila hladna, zato si težko pomil, če je bilo na krožniku kaj mastnega. Spomnim se, da smo pekli tviste, to je krušno testo, ki smo ga zavili okoli palice in spekli nad ognjem. Pa kobilice smo tudi pekli, saj res. Kaj so nam kuhali, niti približno ne vem – jaz se spomnim samo tega, da smo zelo veliko hodili in uživali v naravi."

Druga, med taborniki znana kot Šargi, s prvo ni bila v istem rodu, a se tudi ona spomni pečenih kobilic: "Kuhali so nam zelo dobro – nikakor to niso bile samo enolončnice, ampak so bile tudi testenine in rižote, za večerjo pa je bilo kaj mlečnega. Zadnje večerje na taboru so bile sploh nekaj posebnega, saj se je znalo zgoditi, da smo imeli ob koncu taborjenja na jedilniku celo puranje meso v smetanovi omaki."

Zakaj bi bile le hrenovke in ovit kruh?

No, mnogo več izkušenj in veliko bolj obširen spomin na taborjenje in kulinariko ima Ljubljančanka Anja Novljan. V ranih najstniških letih se je pridružila taborniškemu rodu Podkovani krap, ki ima sedež na Rudniku. "Mlajša sestra je od nekod prinesla, da taborniki vabijo v svoje vrste. Na srečanje sva šli skupaj in nato kar ostali," se prvih korakov v svet taborništva spominja sogovornica. Ker se dobro spozna na posebnosti priprave hrane v naravi, so jo v uredništvu revije slovenskih tabornikov Tabor povabili k pisanju kulinarične rubrike in tako zdaj za kolege vsak mesec pripravi eno jed. Takšno, ki je primerna za pripravo na ognju in torej lahko popestri taborjenje ali zgolj polepša piknik v naravi.


Kako je zajadrala med redke slovenske zapisovalce taborniških receptov? "Kuhinja je največkrat kar nekako ločena od preostalega dela tabora. Nekoč smo si starejši člani sami začeli pripravljati večerje, kar je bila navada tudi v nekaterih drugih rodovih. Nato smo to navado prenesli na mlajše, saj smo želeli otroke spodbuditi, da začnejo razmišljati o tem, kako lahko sami poskrbijo zase." In ker je bila hrana na začetku morda enolična, saj so se nad ognjem največkrat grele hrenovke in pekli že omenjeni kruhki, oviti ob palico, je začela Anja Novljan razmišljati o tem, kaj vse še lahko pripravimo na ognjišču.

Segrejmo sač ali litoželezno posodo

"Začeli smo zbirati recepte. Nekaj je bilo sicer zapisanih v taborniških priročnikih, a bili so raztreseni po različnih publikacijah in kar nekako skriti, tako da jih je bilo treba dobro poiskati. Ko smo izvedeli, da je kak rod pripravili kaj dobrega na odprtem ognju, smo jih takoj vprašali, kako in kaj so kuhali. Tako sva s Petro Grmek iz sežanskega rodu Kraški j'rt pred petimi leti sestavili knjižico receptov. V njej sva zbrali enostavne, a drugačne taborniške jedi," pokaže Anja Novljan na drobno zbirko receptov, med katerimi so navodila za pripravo jajc v čebuli ali pomaranči, pečenega piščanca, žličnikov z rmanom ali pite na palici, če za pokušino omenimo samo tiste z najbolj slinecedečimi se imeni.


Z recepti za jedi, ki jih lahko – največkrat brez kotlička – pripraviš na ognju, je Anja Novljan nato zajadrala še v revijo Tabor, za katero že četrto leto pripravlja članke o jedeh z ognjišča. "V tujini so za tabornike napisali že veliko kuharskih knjig, sploh angleški skavti imajo več knjig z recepti. Veliko jedi na ognjišču pripravim v litoželeznem loncu s pokrovom, ki ga lahko postavimo na res vročo podlago in ga poznamo pod imenom dutch oven. Na začetku sem uporabljala aluminijasto folijo, zdaj pa se ji kar nekako izogibam in na ognjišče raje postavim sač ali litoželezni lonec."

Vsi v naravi, nihče ne bulji v zaslon

Nekajkrat na leto se naša sogovornica s prijatelji in fotografom Maticem Pandelom, ki je avtor večine fotografij v taborniški kulinarični rubriki, poda v naravo. Na ognjišču ne zakuhajo le ene, temveč naokoli zadiši po več jedeh: "Ravno zadnjič, ko smo pripravljali jedi za nov niz člankov, je bilo čudovito – bili smo na kupu, bili smo v naravi, nihče ni buljil v zaslon, ampak je imel vsak svoje delo. Eden je pripravljal ogenj, drugi so rezali sestavine … Že to, da zanetiš ogenj in poskrbiš za primerno temperaturo na ognjišču, je lahko pravo doživetje."


A ne samo doživetje, temveč tudi izziv, kajti kuhanje na ognjišču zahteva kar precej znanja in tudi improvizacije. "Težko je ujeti pravo temperaturo. Delati je treba z občutkom, opazovati in tudi paziti na ogenj," opiše Anja Novljan. Kot pravi, so na lanskem zletu, torej srečanju slovenskih tabornikov, ob Velenjskem jezeru postavili odprto kuhinjo in v njej predstavili, kaj vse dobrega lahko nastane na ognjišču. "Ta del tabora je bil zelo obiskan in mislim, da če s članki nismo premaknili pogleda na taborniški način kuhanja, smo pa to naredili na zletu," ocenjuje Anja Novljan.

Pravi, da najboljše ideje za kuhanje na ognjišču dobijo od najmlajših tabornikov. Ti so si zaželeli hamburgerje, jabolčno pito, skutno pecivo, burek (v več odtenkih), kanelone, celo pice in lazanjo. Vse to lahko pripravimo na taborjenju, če le imamo dovolj časa, prave sestavine in dobro posodo, pravi sogovornica in nato omeni še kruh: "Pečen na ognjišču je naravnost odličen."

Šmoren namesto palačink

Stopimo zdaj malo dlje od ognjišča in pokukajmo še v taborniško kuhinjo. Anja Novljan je s sestro Mašo, torej tisto, ki jo je spodbudila k vpisu med tabornike, v preteklosti tudi vodila kuhinjo na enem od taborov Podkovanega krapa: "Za kakšnih 80 tabornikov lahko v kuhinjici pripraviš vse, če le ni preveč zakomplicirano. Denimo: peka več palačink je seveda precej zamudna, zato si delo olajšamo tako, da pripravimo šmoren. Vsekakor pa kuhanje za takšno število tabornikov ne pomeni zgolj priprave enolončnic in čorb. Mi smo pripravljali skorajda vse, tudi dunajske zrezke, štruklje, cmoke, flancate … Na taborih je jedilnik prepuščen iznajdljivosti in izkušnjam glavnega kuharja."


Tri recepte, ki so danes z nami, je zapisala Anja Novljan. Vse jedi lahko pripravimo na ognjišču, pa naj bo to postavljeno v središče tabora ali zgolj kam, kjer je postavljanje ognjišč dovoljeno.