Restavracija Operna klet, Ljubljana

Ljubljanska restavracija Operna klet se ponaša s prvovrstno lokacijo: čez cesto je parlament, takoj za vogalom pa Opera. Še preden vstopimo na njihov božanski vrt, kjer krošnje starih dreves ohladijo še tako pasje poletje, nas je pozdravila letnica nastanka, na tabli je pisalo 1922. Zanimivo, da so že leto dni pozneje pokopali njenega ustanovitelja in slovitega ljubljanskega gostilničarja Petra Krischa. Po dolgoletni sagi zaradi denacionalizacijskega postopka bi kmalu pokopali še njegovega otroka, prvo ljubljansko restavracijo, kamor se je lahko jedec že od nekdaj zapodil na ribje dobrote. Po katerih slovijo še danes. Pa tudi po ugodnih cenah. Zato nam je bilo žal, da tako prijetnemu in legendarnemu ambientu to pot ni sledila tudi kakovost njihove hrane.


Bili so namreč vzponi in padci. Vzpenjali smo se, denimo, s pomočjo krožnika izvrstnih giric, odlično ocvrtih in hrustljavih, prepričani smo, da tako okusnih ne bi dobili ta hip nikjer na obali. Bila je to silno preprosta, a vselej učinkovita jed, ki paše tako ob morju kot ob bazenu, tako na spokojnem vrtu Operne kleti kot pred televizijskim zaslonom in napeto nogometno tekmo. Požirki mineralne in slankaste malvazije, produkt Vinakoper, osvežilne in poletne pijače, s kancem mandljeve grenkobe in vonjavami cvetja ter rumenega sadja, so girice samo še povzdignili.

Ko pride človek enkrat do vrha, mora tudi navzdol. Ni bil to prosti pad, sestopali smo varno. Najprej s pomočjo fužev s hobotnico in tartufi. Od te jedi smo pričakovali bistveno več, občutili pa predvsem trpek okus čebule, ali je je bilo preveč ali se jim je rahlo scmarila, ki je povsem zakrila medlo hobotnico in tartufato.


Na nek način smo polagoma stopicljali na mestu tudi zaradi polnjenih lignjev s pršutom in sirom. Krožnik je bil resda očarljiv, saj so bili lepo pečeni lignji – na nabodalu – po dolgem času res lepo predstavljeni. Všeč nam je bilo, da so tržaško omako ponudili, da je niso brez našega privoljenja polili čez naše štrumnatelje, kot so v Operni kleti včasih rekli lignjem. Ni pa nam bilo všeč, da so jih ob že tako slanem pršutu napolnili še s sirom, ki je bil znatno premočen. Privlačna jed je postajala vse težja in napornejša.
File divjega lososa s popečeno zelenjavo je obetal prav tako veliko. Na videz lepo pečen, s privlačno in okusno zelenjavico, se je izkazal za premalo sočnega. Prvi vtis je bil še nekako nad gladino, z vsakim naslednjim grižljajem smo, samo da bi lososu pomagali preživeti, le še iskali lastno tekočino v ustih.

Prav aromatični losos bi bila idealna riba, h kateremu bi prijala kompleksna malvazija vinarja Mateja Korenike iz Kort. Če bi le bilo to macerirano vino, višjega alkohola in močnih arom, pravilno ohlajeno. Pa ni bilo. Bilo je prehladno. Dolfov sauvignonasse, letnik 2016, tako mehko, naravnost zaokroženo in uglajeno vino, je bilo izvrstno. Takšen je bil tudi puhast in ne presladek pehtranov štrukelj. Ne pa tudi rahla in korektna palačinka, ki jo je uničevala neprepoznavna marelična marmelada.