Išias lahko preprečimo

Išias lahko doleti vsakogar, pogostejši pa je po 30. letu. Težave so pogostejše pri bolnikih z obrabo sklepov, osebah po poškodbah hrbtenice in nosečnicah, pri katerih so poleg povečanja telesne teže dejavne tudi hormonske spremembe.

Sedeč življenjski slog povečuje možnosti za išias. FOTO: Kazuma Seki/Getty Images

»Najdaljši živec v telesu je ishiadični živec, sestavljen iz petih ali šestih hrbteničnih živcev, ki se na koncu hrbteničnega kanala združijo v en živec za oživčenje spodnjega uda,« pojasnjuje prof. dr. Blaž Mavčič, dr. med., spec. ortopedije iz Medicinskega centra Barsos.

»Če katera od medvretenčnih ploščic v hrbtenici stisne enega od spodnjih hrbteničnih živcev, bo pacient to občutil kot preneseno bolečino po celotni nogi, ki jo poznamo kot išias. Pri akutni okvari se bolečina navadno širi iz ledvenega dela hrbtenice na področje, ki ga prizadeti živec oživčuje. Zbadajoča in nepopustljiva bolečina torej ni omejena samo na hrbtenico, ampak se širi v nogo, nižje od kolena, pogosto jo spremlja občutek mravljinčenja ali odrevenelosti v stopalu in goleni.«

Pomaga gibanje

Bolečina je pogosto posledica starostnih degenerativnih sprememb na malih sklepih ob vretencih, saj predhodno prisotni kostni izrastki in zoženje hrbteničnega kanala dodatno poslabšajo ukleščenje živca. A kot opozarja prof. dr. Mavčič, se vzrok za težave do določene mere lahko skriva tudi v dednosti: »Tvegan dejavnik je lahko genetsko slabša kakovost vezivnih tkiv, ki prispeva k težavam z išiasom. Vendar neposredna genetska povezava ni znana, navadno se izbočenje medvretenčnih ploščic pojavi v kombinaciji z degenerativnimi spremembami tkiv.

Vzroki so lahko tudi zdrs vretenca v smeri naprej, okvare živca zaradi poškodb, bolezni ali tumorjev, redkeje gre za utesnitev ishiadičnega živca ob mišici piriformis. Večje tveganje za nastanek išiasa predstavljajo obraba medvretenčnih ploščic, čezmerna telesna teža, telesna neaktivnost in sedeč življenjski slog, sladkorna bolezen, kajenje in nepravilno dvigovanje težkih bremen.«

Pri mnogo težavah, ki vodijo do simptomov išiasa, lahko pomaga telovadba oziroma gibanje, svetuje strokovnjak in pojasnjuje, da si lahko pri išiasu pomagamo tudi sami: »Ob izvajanju ustreznih ukrepov najhujša bolečina v 80 odstotkih primerov izzveni v štirih do šestih tednih. Pomagamo si lahko s protibolečinskimi tabletami, če bolečina v mirovanju ni premočna in če lahko počivamo v primernem položaju telesa za ublažitev težav. Izogibamo se dejavnostim, ki bi bolečino lahko ojačale, kot so na primer dvigovanje bremen, vztrajanje v prisilnih držah in prepogibanje. Sicer pa mora biti zdravljenje išiasa prilagojeno vzroku, ki ga ugotovi zdravnik s kliničnim pregledom in ustreznimi diagnostičnimi preiskavami. Če je bolečina hujša in jo spremljajo slabša moč v stopalu, nezmožnost hoje po prstih ali petah in težave z odvajanjem vode ter blata, je nujno takoj obiskati zdravnika. Včasih je v ozadju resnejša zdravstvena težava, ki zahteva zdravljenje z operacijo.«

Preventiva je vselej priporočljivejša in tudi išias je do neke mere mogoče preprečiti, sklene sogovornik: »Pomagajo zdravo življenje, pravilno dvigovanje bremen in izogibanje škodljivim substancam, kot je nikotin. Pri tem ne smemo zanemariti rednega gibanja in telovadbe, še zlasti če zaradi službe velik del dneva presedimo.«