V Zemljini orbiti kroži nov infrardeči teleskop

Nov vesoljski teleskop Hubble je prvi veliki optični in infrardeči vesoljski teleskop, ki je bil izstreljen v Zemljino orbito. Ko kroži visoko nad atmosfero Zemlje, ima ta zapleteni znanstveni observatorij najjasnejši vpogled v globine vesolja in omogoča nov pogled na njegove skrivnosti.

Njegovo primarno zrcalo ima premer 2,4 metra in je težko 815 kilogramov, izdelano je iz posebnega silicijevega stekla. Gre za najbolj gladko optično zrcalo, ki je bilo kdaj izdelano, nekateri izvedenci celo menijo, da se lahko kosa z optičnimi sistemi nekaterih vojaških izvidniških oziroma vohunskih satelitov.

Meje vesolja

Zunaj Zemljine živahne atmosfere, ki povzroča migetanje zvezd, nad njo pa je zrak miren in jasen, lahko teleskop loči reči, ki imajo kotno ločljivost (največja razdalja, na kateri še razločimo telo) le 0,05 ločne sekunde, kar je nekako tako, kot da bi nekdo z denimo ameriške vzhodne obale videl nekaj kresnic v Tokiu, oziroma od 10- do 20-krat bolje kot vesoljska telesa zaznajo teleskopi, postavljeni na površini Zemlje.



Ker na splošno velja, da so šibkejši objekti bolj oddaljeni, bodo Hubblov teleskop uporabljali za opazovanje in odkrivanje meja vidnega vesolja ter tamkajšnjih teles, ki jih človek še ni mogel videti.

Ker deluje zunaj atmosfere in njenih motenj, lahko zaznava nebesna telesa v širokem razponu elektromagnetnega spektra, vse od ultravijolične svetlobe do vidne svetlobe ter tja do bližine infrardečega dela spektra. Vidi lahko celo telesa v bližini svetlejših, denimo planete v neposredni bližini zvezd, kar je bistvenega pomena za proučevanje okolice zvezd in žarečih jeder aktivnih galaksij.

Napaka na sliki

Hubble je bil 24. aprila 1990 izstreljen na krovu vesoljskega letala Discovery, a so znanstveniki kmalu po utirjenju ugotovili, da njegovo primarno zrcalo zaradi premnogih napak in malomarnosti delavcev družbe, ki ga je izdelala, ni bilo ustrezno, to pa je pripomoglo k napaki, znani kot sferina aberacija. Ta nastane, ker se žarki, ki zadenejo zunanji del leče, lomijo drugače kot žarki, ki vstopajo v lečo v osrednjem delu, posledica pa je napaka na sliki, ki jo da leča.



Teleskop je bil torej povsem neprimeren za nalogo, ki mu je bila namenjena, kot bi bil slep. Strokovnjaki so razvili poseben korekturni sistem, poimenovali so ga očala, ter ga usposobili. V naslednjih letih je sledilo več servisnih in vzdrževalnih poletov, med katerimi so astronavti na teleskop namestili novejšo in boljšo opremo. Pričakujejo, da bo deloval morda celo do leta 2030.
Z vsem tem se je program s prvotne ocenjene vrednosti 400 milijonov dolarjev (skoraj 370 milijonov evrov) podražil za kar 25-krat ali na dobrih 10 milijard dolarjev (9,2 milijarde evrov), kar ga uvršča med najdražje vesoljske programe.