Človeška stran avtonomnih avtomobilov

Melissa Cefkin v Nissanu pomaga razvijati družbeno sprejemljivo mobilnost prihodnosti. V središču te je človek, ki mu bodo družbo prej ali slej delala tudi avtonomna vozila. Novo mobilnost snujejo v Silicijevi dolini. Tam, kjer že danes ljudje raje najamejo avto, uporabljajo javni prevoz ali naročijo vozilo za souporabo preko različnih storitvenih aplikacij. Ustanovni direktor Nissanovega raziskovalnega centra v Silicijevi dolini Maarten Sierhuis namreč visoko ceni sodelovanje z družboslovci pri razvoju tehnologije. Glede na to, da so avtomobili zakoreninjeni družbeni objekti – ljudje jih pogosto prežemajo z identitetami in imajo vpliv na naše vsakdanje potovalne navade –, to sodelovanje ni nenavadno. Pa tudi sicer se v Silicijevi dolini veliko ukvarjajo z raziskovanjem prihodnosti. Laboratorij, v katerem dela Cefkinova, je relativno nov, v njem pa sodelujejo inženirji in antropologi. Pravi, da jo bolj zanima mobilnost kot pa avtomatizacija in avtomobili sami. »To je bilo novo področje. Ampak nikoli si nisem mislila, da bom delala za avtomobilsko podjetje,« pravi antropologinja, ki je pred tem delala pri IBM.
Veliko vprašanj pri sprejemanju avtonomnih vozil se nanaša na zaupanje. Ljudje morajo zaupati stroju. Cefkinova, ki jo bolj zanima mobilnost in ne toliko sam avto, gleda na to z drugačne perspektive – preučuje, kako se pešci in drugi vozniki odzivajo na avtonomna vozila. Zakaj je to pomembno? Večina ljudi se bo z avtonomnim vozilom prvič srečala tako, da se bo ob njem vozila ali pred njim hodila. Cesto si bodo delili z njimi. Zaupanje in strah sta del razvijajočega se odnosa, ko govorimo o avtonomnih vozilih. »Naš cilj je razviti avtonomna vozila, ki so družbeno sprejemljiva,« pravi sogovornica.
Z avtonomnimi vozili in sistemi, ki ta poganjajo, se veliko spreminja. Kakšne spremembe se dogajajo na področju mobilnosti?
Še vedno sem razmeroma nova v industriji, ampak opažam, da čeprav je razpoloženje med avtomobilsko kulturo in kulturo mobilnosti raznoliko, je napočil pravi čas za združitev. Kot opazovalka družbe opažam trend in aktivnosti, ki ne težijo k lastnemu avtomobilu. Ljudje vidijo transport in mobilnost kot nekaj, kar lahko pridobijo z najemom avtomobila. Nikakor ne mislim, da je zato avtomobilom v zasebni lasti odzvonilo ali da bomo v celoti presedlali na souporabo avtomobilov. Prej se kažejo trendi nekakšne mešanice obojega. S tem se krepijo prevozi na zahtevo – pa naj bodo s skuterji, kolesi ali avtomobili. Dejstvo, da je na voljo vse več avtomobilov za prevoz na zahtevo in tudi najem, do neke mere spreminja, kako ljudje opravljajo svoje poti. Mobilnost se spreminja tudi zavoljo desetletne koncentracije mobilnih telefonov, s čimer so se spremenile družbene navade povezovanja – namesto, da se k nekomu pelješ, se pogosteje slišiš po telefonu.
Raziskujete avtonomno mobilnost. Kaj so največji izzivi?
Tehnološki izzivi, v smislu kaj moramo narediti in kako, s katerimi smo se srečevali pri avtonomnih vozilih, so v 75 do 80 odstotkih odpravljeni. Seveda je treba nekatere stvari še odpraviti, ampak največji izziv je kulturni izziv pri sprejemanju avtonomnih vozil in umeščanju teh na ceste. Kultura ceste ima danes namreč drugačno dinamiko in avtonomna vozila je treba umestiti v njo. Mislim, da še niso uspeli razrešiti vseh dilem. Avtonomna vozila »učimo«, da posnemajo človeške voznike in ves promet, skeniramo okolja, ampak avto ne more razločevati med predmeti, ki niso definirani. Voznik na primer loči šolski avtobus od javnega prevoznega sredstva ali motorista. Vsi ti objekti in predmeti imajo za nas pomen. Zato tudi prilagajamo svojo vožnjo – za šolskim avtobusom vozimo počasneje. Kategorije, v katerih vidimo svet, moramo naučiti tudi avtonomna vozila. Čaka naš še dolga pot, saj recimo ne vemo, kako bodo šli družbeni regulatorni sistemi z roko v roki z avtonomnimi vozili. Zato uvajamo posebna okolja, kjer bodo avtonomna vozila glavna na cesti, ljudje pa se bodo lahko prilagoditi. Teh stvari pa ne moremo prehitevati in napovedati, kako bo videti takšno okolje.
Poleg inženirskega izziva avtonomnih vozil se srečujemo tudi z družbenimi izzivi. Kakšna je prihodnost avtonomne mobilnosti?
Preden bodo avtonomni avtomobili pripravljeni na vožnjo po naših cestah, morajo biti sposobni krmariti v zapletenih odtenkih človeškega vedenja in interakcij. Izziv je ustvariti avto, ki bo deloval v človeški pokrajini. To pa vključuje veliko deležnikov. Z avtonomnimi vozili avtomobilska industrija ustvarja razpršen ekosistem. V njem so proizvajalci avtomobilov in dobavitelji ter razvijalci programske opreme, ki tradicionalno niso bili del avtomobilske industrije, zato prihodnost avtonomnih vozil ni jasna. Ni jasno, ali bodo podjetja računalniške razvojne opreme ostala v tej igri in morebiti postala proizvajalci avtomobilov ali operaterji ali pa so tukaj le začasno zavoljo podatkov, potem pa bodo ta ekosistem zapustila. Tukaj so še občine, zvezne vlade, zagonska podjetja. V tej novi mobilnosti ni nihče privilegiran, kar morda niti ni slabo, saj daje ogromno možnosti za nadaljnji razvoj.
Kam v ta razpršen ekosistem sodi vaš laboratorij? Kaj konkretno počnete pri Nissanu?
Imamo to srečo, da imamo laboratorij, v katerem z ekipo razvijamo elemente avtonomnih vozil, še posebej tesno pa sodelujemo z razvijalci inteligentnih sistemov in robotskih sistemov, saj želimo v avtonomna vozila vgraditi družbeno lečo mobilnosti in osvetliti dogajanje na cesti v času vožnje. Na mikro ravni razvijamo modele inteligentnih sistemov – modele, ki uporabljajo podatke, ter pomagamo snovati senzorje. Razmišljamo tudi o identiteti vozila in dizajnu, tudi o tem, kako bi moral biti tak avto označen in prepoznaven. Želimo uresničiti pričakovanja o avtomobilih prihodnosti z vsem, kar naj bi imeli. Iščemo tudi praktične rešitve za interakcijo z avtonomnimi vozili, pri čemer imam v mislih, kako približati to tematiko ljudem. Na makro ravni pa se ukvarjamo z vprašanji, kako se bo spremenila interakcija ljudi z avtonomnimi vozili, kaj nam to pove o priložnostih tega sektorja, katere podporne storitve bomo potrebovali. Razglabljamo o etiki in o tem, kaj bodo avtonomna vozila pomenila širši družbi, kako jo bodo spremenila.
Avtonomna vožnja je več kot le algoritem, ki je spisan na podlagi podatkov in digitalnih zemljevidov. Kako si ljudje predstavljajo popoln avtonomni avto?
Odlično vprašanje. Ljudje imamo različne predstave o avtonomnih vozilih, mnoge so tudi precej fantastične. V ZDA si ljudje avtonomni avto zamišljajo kot objekt, ki jih bo vozil, kamor bodo želeli, in pričakujejo, da jim ne bo treba sodelovati pri vožnji v smislu: »nikoli se mi ne bo treba dotakniti volana«. V Silicijevi dolini, kjer se o tem veliko govori in polaga upe v avtonomno mobilnost, si nekateri predstavljajo, da ne bodo lastniki avtomobila, da ga bodo enostavno poklicali, da bo to storitev in bo avto prišel do njih. Zanje je to objekt, ki pride, ko ga potrebujejo. In mislim, da je slednja slika bliže realnosti kot biti lastnik avtonomnega vozila.
Smo torej blizu trenutku, ko bodo taki avti na cestah?
Mislim, da bi bilo bolje, če bi na to odgovorili drugi. Slednje je namreč odvisno od več dejavnikov, tudi od poslovnih. Tako da je zelo težko podati odgovor.
Pa smo pripravljeni na avtonomno mobilnost?
Avto, ki pride po vas in ni v vaši lasti, kar pomeni, da se vam ni treba ubadati s parkiranjem, že obstaja. To so storitve, ki jih ponujajo Uber, Lyft in podobni. Vprašati se je torej treba, kaj je dodana vrednost avtonomne mobilnosti oziroma vozila brez voznika. Ali so ljudje pripravljeni na avtonomno mobilnost? Glede na to, da že danes uporabljamo avto, ki ga sami ne vozimo, so. Tudi izkušnje tistih, ki so se že peljali v avtomobilu brez voznika, so pozitivne. Edina novost je torej, da manjka voznik, s čimer se spremeni izkušnja samega potovanja, saj lahko počnete kaj drugega. Res je tudi, da je na voljo vse več različnih modelov souporabe in tudi skupinska vožnja, kot je »car-pool«. Ampak morda uporabniki ne želijo vsak dan potovati z drugimi. Včasih želiš biti sam v avtu in morda je to potencialna prednost avtonomnih vozil. Analitiki predvidevajo, da bo vožnja z najetimi avtomobili sčasoma cenejša. Menijo, da bodo cene souporabe avtomobilov padale, s tem se bo povpraševanje po takih storitvah povečalo, kar ima tudi pozitivne učinke na okolje. In ko se bo 100 avtomobilov s pomočjo izredno dobrih senzorjev naučilo nemoteno voziti po cestah, bo to tudi priložnost za uvajanje avtonomnih avtomobilov. Bo pa to izziv, saj bo treba ustvariti trg za tovrstne storitve. Treba je vedeti tudi, da za uporabnika avtonomna vožnja ne bo najpomembnejša na kratkih razdaljah.
Ukvarjate se z zanimivimi stvarmi. Ampak ljudje vidimo svet skozi družbene kategorije, ki smo se jih naučili. Kako naučiti računalnik, da bo deloval kot človek ter videl in dojemal iste kategorije? Urbana okolja so nenazadnje zelo bogata z interakcijami in zato za avtonomna vozila velik izziv.
Avtomobili nikoli ne bodo delovali enako kot ljudje. Iz minulih kulturnih študij vemo, da osmišljamo svet okoli nas sproti. Če se znajdemo na cesti v mestu, kjer še nikoli nismo bili, lahko za napotke vprašamo ali pa sledimo ostalim avtomobilom. Pri tem smo pozorni na spremembe, zavedamo se, da bomo morda zamudili in podobno. O tem, kako univerzalen je pogled na svet, razpravljamo že od 90-ih let prejšnjega stoletja. Kot tudi o tem, ali obstajajo človeški pogled na svet ali morda tudi variacije, o katerih moramo razmišljati. Glede na to, da ljudje različno vidijo svet, ne moremo pričakovati, da bodo avtonomna vozila videla svet natanko tako, kot smo si zamislili. Sistemi umetne inteligence obljubljajo, da je avtomobile mogoče naučiti videti svet skozi naše oči, in dejansko se tega tudi učijo.
Slišali smo opozorila o slabih ali pa predragih senzorjih. Po drugi strani so mediji izdatno poročali o vsaki prometni nesreči, v kateri je bilo udeleženo avtonomno vozilo. Po nekaterih ocenah se z vsako negativno zgodbo razvoj avtonomnih vozil zamakne.
Res je. Raziskovalci se sprašujemo predvsem, kdo bo dominiral na cesti. Današnji sistem je zgrajen na vozilih, ki zaradi velikosti in konstrukcije prevladujejo na cesti. Zato smo se veliko pogovarjali o vedenju. Če se ustavim pri stop znaku, se z očmi sporazumem z ostalimi vozniki, kdo bo speljal prvi (v ZDA je veliko križišč, kjer imajo vsi stop znak, prvi pa spelje tisti, ki je prvi prišel do stop znaka, op. a.). Morda malce zapeljemo naprej, in tako sporočimo ostalim voznikom, da želimo nadaljevati z vožnjo. Raziskujemo pa, ali nekateri vozniki to občutijo kot agresivno vedenje. Pri oblikovanju avtonomnih vozil upoštevamo takšne stvari in jih želimo spremeniti.
simona.drevensek@delo.si