Vrbičani se že pripravljajo na pust: z lesenimi kleščami lovijo otroke in dekleta (FOTO)

Na praznik slovenske kulture, 8. februarja, bodo v Slovenskem etnografskem muzeju odprli razstavo o prav posebnih maskah, ki prihajajo iz Vrbice, kraja, štiri kilometre oddaljenega od Ilirske Bistrice. Dežela ob reki Reki, domačini ji pravijo tudi Velika voda, je bila za raziskovalce pustnega izročila dolgo precejšnja skrivnost. Tu so se očem strokovnjakov ter ljubiteljev pustnih šem in običajev skrivale vrbiške šeme, čeprav imajo dolgo tradicijo. Danes delujejo v Kulturno-turističnem društvu Vrbišće šjme.

Na koncu je obvezno skupinsko fotografiranje.

Pust je tako rekoč pred vrati. V teh dneh priprave nanj ustvarijo med Vrbičani posebno razpoloženje. Vso šemsko opravo namreč izdelajo sami in se pri tem strogo držijo izročila. Za izdelavo larf uporabljajo posebno tehniko, ki jo obvlada le nekaj domačinov in za katero je potrebne nemalo ročne spretnosti. Vsak lik ima svojo zgodovino, vse je povezano z življenjem iz domačega okolja.

Vrbiške šeme so bile dolgo skrite pred očmi strokovnjakov.

Nema igra sredi vasi

Prvič naj bi se vrbiške šeme v taki obliki, kakršno poznamo danes, pojavile v 30. letih prejšnjega stoletja, morda celo prej. Majhna fotografija pustne skupine iz leta 1935 je dovolj zgovorna. Še danes imajo spravljene živalske maske iz tega obdobja, ki so bile izdelane iz bakrene žice in oblečene. Med vaščani Vrbice je še vedno veliko navdušenja, ko končno enkrat v letu pride pustna nedelja in uprizorijo svojo nemo igro sredi vasi in se pokažejo v pustnem sprevodu v Ilirski Bistrici. Odzovejo se še na katero povabilo drugih pustnih mest, na primer Ptuja.

Na kulturni praznik bodo prišli v Ljubljano.

Boris Čekada je še danes gonilna sila Kulturno-turističnega društva Vrbišće šjme. Ker je upokojeni strojni ključavničar, bi mu kar težko pripisali, da se ukvarja tudi z nekoliko bolj umetniškim delom, kot je izdelava vrbiških mask iz ovčjih kož. Z maskami se je srečal že v otroštvu, pa tudi doma so negovali pustno tradicijo vasi. »Najprej moramo narediti kopito ali kalup za izdelavo maske,« začne razlago. »Za to uporabimo les jelše. Najbolje je, da jo posekamo avgusta, tako da je dovolj časa, da se primerno posuši. Pri izdelavi kalupa ali kopita moramo upoštevati, ali bo masko nosil moški oziroma ženska, vse je odvisno tudi od velikosti obraza. Ovčje kože morajo biti strojene po posebnem postopku. Nekoč so jih strojili podobno kot zajčje, mi pravimo, na meh. Ovco so slekli, podobno kot zajca, strojar pa je kožo ustrojil. Tako smo dobili voljno kožo, ki smo jo lahko oblikovali po kopitu oziroma kalupu. Danes so kože, ki jih strojijo, trde, lahko bi rekli, pretrde za oblikovanje. Tudi če jo zmočimo, se ne zmehčajo več.«

Pojavile naj bi se v 30. letih prejšnjega stoletja.

In zakaj se teh kož ne dobi več? »Tu v okolici je sicer veliko ovac, a vsi kože strojijo za nadaljnjo prodajo,« pravi Čekada. »Če sam zakoljem ovco, že vem, kako moram ravnati, da dobim primerno kožo. Nabijem jo na vrata, potem jo moram posoliti, da se ne zaredijo črvi, nato se koža posuši. Potem z nožičem odstranim dlake in kožo namočim v vodi. Tako postane voljna in primerna za oblikovanje na kopitu. Koža tako postane elastična. Ko je oblika maske končana, notranjost obložimo s platnom, da je prijetna za nošenje. Potem se začne tisto pravo ustvarjanje, to je barvanje maske. Dodamo obrvi, trepalnice in brke. Maske so zelo občutljive, zato je treba nanje paziti.«

Vedno še poberija

Beli in črni lovec.

Največja posebnost vrbiških šem sta veličastna beli in črni lovec, ki s svojo preobleko že na zunaj izžarevata dvojnost maske v obliki človeka z živalskim naličjem. Etnologinja Helena Ložar Podlogar razlaga, da ju lahko razumemo kot dva nasprotujoča si pola, kot simbolni boj med svetlobo in temo, med zimo in poletjem, med dobrim in zlim. V njiju se izraža tudi dvojnost celotne šemske skupine – ta belih in ta črnih šem.

Oba lovca sta oblečena v hlače iz vrečevine, porisane z živo rdečimi in črnimi navpičnimi progami. Čez ramena jima visi ovčja koža z enoletno dlako, belemu svetla, črnemu pa temna. Prepasana sta z vrvjo, na kateri visijo po trije zvonci. Nekaj posebnega sta njuni ovčji kapi, ki sta obenem larfi, saj segata do ramen. Pri črnem se kapa zoži in podaljša v en sam, skoraj meter visok turn, pri belem pa se razcepi v dva. Naličji spominjata na divjo mačko ali risa: rdeče obrobljene odprtine za oči poudarjajo pri belem izrazite črne, pri črnem pa bele obrvi, narejene iz konjske grive. Izpod rdečega nosu visijo dolgi brki, pod njimi je videti bele zobe in rdeč jezik. Črni lovec med ritmičnim stopicajočim tekom pred seboj z obema rokama vodoravno drži dolgo zakrivljeno palico, beli lovec pa ima velike lesene klešče, s katerimi lovi otroke in dekleta, da jih pomaže s sajastimi rokami.

Na čelu nedeljske povorke je policaj.

Do leta 1979 so na pepelnično sredo pripravili poberijo, to je pobiranje darov po vasi, potem so ta obred zaradi posta prestavili na pustni torek. Po poberiji pripravijo večerjo, to je klobase z zeljem in kuhana jajca, torej vse tisto, kar so čez dan nabrali pri domačinih. Sledi vaška veselica brez vstopnine, ki traja do zgodnjih jutranjih ur. Za poberijo se ne maskirajo, le svoja oblačila obrnejo ali kako drugače pokažejo, da je pust. Namažejo si le obraz, na glavo si poveznejo klobuk, na nos pa dajo kakšna očala. Obvezna je seveda glasba.

Strojeno usnje napnejo na lesen kalup.