V Lazaret v karanteno za 40 dni (FOTO)
Slovenski Lazaret na meji z Italijo je bil pred dvema desetletjema najlepši mejni prehod v Sloveniji. Letos so Italijani le lučaj stran, v vojašnici Lazzaretto-San Bartolomeo, uredili center za karanteno zaradi koronavirusa.
Odpri galerijo
Nekoč ena bolj obleganih prostocarinskih prodajaln na meji z Italijo FOTO: BORIS ŠULIGOJ
Začnimo s kugo. Prve zapise o hudi nalezljivi bolezni imamo že pol tisočletja pred našim štetjem v Egiptu. Pri mnogih poznejših epidemijah predvsem v pristaniških mestih so morda sumili na povezavo s podganami, a je nihče ni dokazal ali potrdil. V tisoč letih, tja do 1570., je Dubrovnik npr. doživel 30 epidemij, Zadar deset. Beneška republika (nekaj let je bil pod njenim okriljem tudi Trst) je od 10. do 14. stoletja doživela 40 epidemij.
Da so slutili, kje tičijo vzroki, so dokazali z gradnjami karanten v pristaniščih. Prav Dubrovnik je leta 1377 zgradil prvo. Nekako po občutku so mornarje in trgovce v njih držali štirideset dni in ta quaranta (40 po italijansko) jim je dala tudi ime. Drugače so se imenovale lazareti, po bolnišnici sv. Lazarja v Rimu, kjer so se zdravili kužni bolniki. Ime so prevzeli posamični kraji, tudi mi imamo enega. Imenuje se torej Lazaret.
Včasih je bil tam mejni prehod z Italijo, ki je bil leta 1999 celo razglašen za najlepše urejen slovenski mejni prehod. Tam je bila nekoč tudi močno oblegana prostocarinska prodajalna (duty free shop), pa kopališče … V zaledju so vinogradi, nasad oljk in še kak skrivni kotiček.
Prvi lazaret je nastal leta 1423, ko se je republiški senat dogovoril s samostanom na otoku Svete Marije iz Nazareta, kjer je bilo zavetišče bolnih romarjev, ki so prihajali iz Svete dežele. Dogovor je zavezal benediktinske menihe na otoku za oskrbo vseh okužencev, torej ne samo romarjev, ki so prihajali z vzhoda, medtem ko je država morala priskrbeti prehrano in zdravila. Otok se je poslej imenoval Lazzaretto in pozneje Lazzaretto vecchio (stari lazaret).
Prvih 60 let je ta strošek prevzel tako imenovani urad za sol, nato je upravo lazaretov prevzelo neposredno ministrstvo za zdravstvo, ki je izpopolnilo zdravniško plat organizacije. Leta 1468 je bil dograjen nov lazaret na drugem otoku, ki je dobil ime Lazzaretto Nuovo (novi lazaret). Slednji je skrbel za karantene in za ugotavljanje bolezenskega stanja, medtem ko je stari lazaret sprejemal samo že okužene osebe.
Da so slutili, kje tičijo vzroki, so dokazali z gradnjami karanten v pristaniščih. Prav Dubrovnik je leta 1377 zgradil prvo. Nekako po občutku so mornarje in trgovce v njih držali štirideset dni in ta quaranta (40 po italijansko) jim je dala tudi ime. Drugače so se imenovale lazareti, po bolnišnici sv. Lazarja v Rimu, kjer so se zdravili kužni bolniki. Ime so prevzeli posamični kraji, tudi mi imamo enega. Imenuje se torej Lazaret.
ni podpisa
Včasih je bil tam mejni prehod z Italijo, ki je bil leta 1999 celo razglašen za najlepše urejen slovenski mejni prehod. Tam je bila nekoč tudi močno oblegana prostocarinska prodajalna (duty free shop), pa kopališče … V zaledju so vinogradi, nasad oljk in še kak skrivni kotiček.
Karantena za čiščenje blaga
Kakor koli, medicinski raziskovalci Beneške republike so bili prvi, ki so razumeli, da se gobavost in pozneje kuga prenašata z okužbo. To odkritje je privedlo državo do tega, da je ustanovila ne samo karantenske lazarete za ugotovitev okuženosti in posebej lazarete za okužene, ampak celo lazaret za blago, kjer se je predvsem tekstil prečiščeval pred vnosom na tržišče. Ni šlo več samo za karanteno, temveč za organiziran postopek sterilizacije blaga, seveda kolikor je omejeno znanje tistega časa dovoljevalo.Kot vsa srednjeveška mesta je bila tudi Ljubljana infrastrukturno neurejena (umazanija na cestah, brez kanalizacije, vlažnost in natrpanost bivanjskih prostorov, zajedavci itd.) in posledično raj za nastanek raznovrstnih epidemij (črne koze, tifus, mrzlice in kuga). Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske opisuje, da je »črna smrt«, kot so poimenovali neznane bolezni, že leta 1006 v Ljubljani in njeni bližnji okolici vzela okoli 17.000 duš. Še pogostejši izbruhi pljučne kuge so bili v drugi polovici 16. stoletja, zaradi česar je mnogo meščanov zapustilo mesto, med drugim takratni župan Andrej Hren, mlajši brat škofa Tomaža Hrena. Šentpetrsko predmestje (Trubarjeva cesta) in Stari trg so ogradili z lesenim plotom, tako da nihče ni mogel ven. Krakovo, Gradišče in Šiško pa je kuga tako opustošila, da so pomrle celotne družine. Mestna oblast je njihove hiše dala požgati do tal in vasi popolnoma zaprla. Kužnih bolnikov niso sprejemali v mestni špital, zato je ob veliki epidemiji kuge konec 16. stoletja mestni svet ob mestnem pokopališču pri sv. Petru na današnjem Vrazovem trgu postavil lazaret. Iz arhivskih virov je znano, da je okužence tam zdravil kirurg Jacome (Jakomin). Šele leta 1515 je bil omenjen prvi zdravnik v Ljubljani, dr. Jakob plemeniti Folter, ki je bil tudi edini zdravnik za vso Kranjsko. Petnajst let pozneje so kranjski deželni stanovi zaposlili še dva zdravnika in jima dodelili 100 cekinov letne plače. Po koncu kuge je ljubljanska škofija vsako leto na dan sv. Roka prirejala procesije iz stolnice v Dravlje. Zaradi neprimernosti vojašnice na Žabjaku je mestna oblast šele leta 1754 prezidala kužni lazaret ter ga spremenila v vojašnico (šempetrska kasarna), kjer je bil do leta 1918 nastanjen znameniti 17. pehotni polk – kranjski Janezi. Kot vojaški objekt je obstajal vse do konca druge svetovne vojne, leta 1938 je v delu kompleksa deloval Banovinski inštitut za raziskovanje in zdravljenje novotvorb (onkološki inštitut), po letu 1945 pa je prostore prevzela popolna medicinska fakulteta, ustanovljena že leta 1919.
Prvi lazaret je nastal leta 1423, ko se je republiški senat dogovoril s samostanom na otoku Svete Marije iz Nazareta, kjer je bilo zavetišče bolnih romarjev, ki so prihajali iz Svete dežele. Dogovor je zavezal benediktinske menihe na otoku za oskrbo vseh okužencev, torej ne samo romarjev, ki so prihajali z vzhoda, medtem ko je država morala priskrbeti prehrano in zdravila. Otok se je poslej imenoval Lazzaretto in pozneje Lazzaretto vecchio (stari lazaret).
Prvih 60 let je ta strošek prevzel tako imenovani urad za sol, nato je upravo lazaretov prevzelo neposredno ministrstvo za zdravstvo, ki je izpopolnilo zdravniško plat organizacije. Leta 1468 je bil dograjen nov lazaret na drugem otoku, ki je dobil ime Lazzaretto Nuovo (novi lazaret). Slednji je skrbel za karantene in za ugotavljanje bolezenskega stanja, medtem ko je stari lazaret sprejemal samo že okužene osebe.
Tržaško pristanišče in sveta Terezija
Po zgledu Beneške republike so pozneje vsa večja pristanišča Sredozemlja ustanavljala lazarete. Tudi tržaško pristanišče jih je imelo. Prvi je bil, kakor v vseh drugih obmorskih mestih, zunaj mestnega obzidja v smeri proti Rimu, od koder je prihajala večina romarjev. Nanj spominja samo še ulica Lazzaretto Vecchio, ki je vzporedno z južno obalo zaliva. Lazaret svetega Karla je bil dograjen leta 1723 in je kmalu postal nezadosten. Novi lazaret iz leta 1769 je bil zgrajen na območju današnjega Rojanskega trga in posvečen sveti Tereziji. Deloval je do leta 1867, ko je bil odprt najnovejši in poslednji lazaret. Ta je bil umaknjen precej daleč od mestnega središča, saj je bil pri svetem Jerneju, danes v Sloveniji. To je Lazaret.ni podpisa
Trgatev nad Lazaretom FOTO: IZTOK UMER
