INTERVJU Z BOJANOM VESELINOVIČEM

»To je čista manipulacija in neokusna izmišljotina, nevredna besed predsednika vlade«

Direktor STA Bojan Veselinovič je pojasnil svoja ravnanja pa tudi videnje, kako se zgodba z vladnim uradom za komuniciranje konča.
Fotografija: Bojan Veselinovič. FOTO: Igor Modic, Delo
Odpri galerijo
Bojan Veselinovič. FOTO: Igor Modic, Delo

Slovenska tiskovna agencija (STA) je v izredno težkem položaju. Okoli sto zaposlenih trepeta za službe, saj je vlada oziroma vladni urad za komuniciranje (Ukom) ustavil financiranje in postavlja pogoje, v katerem primeru ga bo spet sprostil. ​Javnost je pri tej potezi, kot mnogokrat doslej, ponovno deljena. Nekateri pravijo, da servisa STA ne potrebujemo, medtem pa je precej takšnih, ki so se z veseljem odpovedali evru (petim ali več) in jih namenili reševanju agencije. Kakšne so trenutno razmere v STA, zakaj dokumentacije niso posredovali Ukomu, ampak vladi, in številne druge dileme nam je razjasnil direktor STA Bojan Veselinovič.

Koliko je zaposlenih v Slovenski tiskovni agenciji?
Glede na to, kar se nam dogaja, je zaposlenih manj, kot jih je bilo pred tem, čemur rečemo operacija Ukom. Šest ljudi je zaradi negotovosti novinarski kolektiv zapustilo. Žal nam je za vsakega izmed njih. Tako nas je zdaj 85.

To je vse skupaj ali samo novinarski kolektiv?
Vse skupaj.

Koliko denarja potrebujete samo za pokritje plač vseh zaposlenih?
Za plače vsak mesec potrebujemo od 250 do 270 tisoč, pri tem pa plače pri STA, kar je zaznal tudi Ukom in se izživlja na račun tega, niso visoke, med mediji z nacionalnim dosegom zagotovo najnižje.

Veliko zgodbe je tudi na račun moje plače, ki ni takšna, kot pišeta gospod Urbanija in gospod Janša. Moja plača ne znaša 8.500 evrov bruto – do tega zneska so prišli na podlagi zneska iz letnega poročila, kjer je objavljen podatek za bruto bruto plačo, to je drugi bruto. Moja plača znaša 3.500 evrov neto in vključuje vse dodatke, tudi dodatek na delovno dobo, ki je imam 33 let, pretežno v novinarstvu. Do nikakršnih drugih dodatkov nisem upravičen. Moja plača je odmerjena v skladu z zakonom. Za povprečnega Slovenca je verjetno velika, v medijskem prostoru pa v primerjavi z direktorji drugih medijev verjetno ne najvišja. Še enkrat pa naj poudarim, da je odmerjena povsem v skladu s tako imenovanim Lahovnikovim zakonom in je nižja od ravni, ki jo zakon dovoljuje. Letos sem si jo dodatno znižal in absolutno v zvezi s tem nimam nobene slabe vesti.

Ko že govoriva o plačah, naj pojasnim še dogajanje okoli te »čudežne nagrade«, ki naj bi si jo prisvojil ali jo vzel v času, ko zaposleni iz meseca v mesec ne vedo, ali bodo prejeli plačo. Dejstvo je, da se je na aprilski seji odločalo o poslovnem poročilu za preteklo leto. Rezultati STA so bili naravnost odlični, in to kljub temu, da nam je Ukom že jeseni lani prvič ustavil financiranje (januarja je bil ta dolg poplačan). Brez teh pretresov bi bilo naše poslovanje naravnost odlično, saj smo tržne prihodke povečali za dva, tri odstotke v primerjavi z istim obdobjem lani, medtem ko je bil za dva odstotka nižji proračunski del za financiranje javne službe. Če se vrnem k nagradi: nadzorni svet je sprejel odločitev o poslovanju v preteklem letu in skladno z veljavno zakonodajo odločal o izplačilu nagrade po tako imenovanem Lahovnikovem zakonu za direktorje družb v državni lasti, kar STA je. Nadzorni svet je o tem odločal brez moje navzočnosti. Po končani obravnavi, a še znotraj seje, sem povedal, da se tej nagradi zaradi samih razmer dokončno in nepreklicno odrekam. To so slišali vsi nadzorniki, razen Radovana Cerjaka, ki je po stroki odvetnik. On je pri tem sodeloval, ni pa bil več navzoč na seji, ko sem povedal, da se nagradi odpovedujem, tako da je globoko grlo več kot znano. Naravnost neokusno je, da je prišla v medije polinformacija, da je bila nagrada izplačana.

Zaposleni trenutno prejemajo plače?
Vsi zaposleni redno dobivamo plače. Plačilni dan imamo sredi meseca in v maju bodo novinarji plače zagotovo dobili. Za naprej si prizadevamo, da bi do tega prišlo. Gre pa za bitko iz meseca v mesec in upamo, da bodo plačilo za opravljeno delo dobili. Mi, kot poslovodstvo, bomo naredili vse za to.

Po Zakonu o STA in PKP 7 je država dolžna financirati javno službo ne glede na to, ali je pogodba, ki jo navajajo kot nepodpisano na strani Ukoma, podpisana ali ne.

Vam je do danes morebiti uspelo zbližati stališča?
Mi si nenehno prizadevamo za dialog. Dejstvo pa je, da je do srečanje z gospodom Urbanijo prišlo enkrat samkrat, in to na našo pobudo, marca lani, kmalu po nastopu mandata te vlade. To je bilo neke vrste vljudnostno srečanje – z gospodom Urbanijo se poznamo, saj je bil včasih urednik in namestnik odgovornega urednika pri STA. Novih srečanj ni bilo več, čeprav smo večkrat predlagali, da bi se dobili. Enkrat smo imeli pogovor še v Odmevih in enkrat v Tarči. Torej je drugi javni servis omogočil srečanje s predstavnikom Ukoma.

V zadnjih tednih se je precej govorilo o dokumentaciji, ki jo je želel Ukom. Poslali ste jo vladi, potem je potovala nazaj k vam, vi ste jo zavrnili. Kdo jo ima zdaj?
Dokumentacija je v vladnem poslopju. 12. aprila smo javno pozvali vlado oziroma ji prek javnega pisma sporočili, da ji je vsa dokumentacija na voljo in da ji omogočamo vpogled v celotno dokumentacijo. Pripisali smo le priprošnjo, naj nam sporočijo, komu in na kakšen način naj omogočimo vpogled. Vse do 24. aprila odgovora nismo dobili, zato smo na ta dan poslali vso dokumentacijo – poslovno, ne pa podatkov o tistih stvareh, ki zadevajo uredniško politiko, kot so dolžina intervjujev, s kom jih delamo in takšne stvari. Vse zahtevane poslovne listine na podlagi oktobrskih in novembrskih dopisov smo jim poslali 24. aprila, in sicer v kabinet predsednika vlade, gospodu Janši, s pripisom, da mu polno zaupamo, da bo poskrbel za to, da podatki, ki so občutljive narave – podatki o plačah zaposlenih, tržne pogodbe z naročniki, ki so označene kot poslovna skrivnost in podobno –, ne bodo prišli v javnost. To je bil ravno dan, ko gospoda Janše ni bilo v Sloveniji, saj je bil, mislim, na Poljskem. Vsi nastopi predstavnikov vlade tistega dne so bili v smislu navdušenja, da smo, recimo temu, končno klonili. Pa nismo klonili. Gre za to, da vse do tedaj, in tudi takrat še ne, nismo dobili – kar je zahteva zakona o gospodarskih družbah – zahteve družbenika po vpogledu v dokumentacijo, temveč vrsto dopisov Ukoma, ki pa se nikoli ni izkazal z zahtevanim pooblastilom vlade ali s sklepom vlade, da on kot edini družbenik STA na Ukom prenaša to pooblastilo. Tistega dne, ko je bil premier na Poljskem, je gospod Hojs, izjavil, da ga veseli, da je dokumentacija prišla, da jo bodo pregledali – nekaj  takšnega – in da bodo pripravili pogodbo. Nekaj podobnega je dejal tudi gospod Urbanija. Ampak naslednji dan je bil gospod Janša v Sloveniji – ne vem, če je povezano s tem, je pa zanimiva okoliščina – in mi smo dobili pošiljko nazaj na sedež STA. Po hitrem in treznem premisleku smo se odločili, da je ne prevzamemo, njihov kurir pa jo je odnesel nazaj. Tako da je dokumentacija še vedno v vladnem poslopju in glede na to, da gospod Urbanija govori, da dokumentacije še vedno nima, je zanimivo, da mu očitno – ne vem, ali je to pregroba interpretacija – gospod Janša ne zaupa in mu dokumentacije, Ukomu ali njegovem direktorju, ni posredoval. Čeprav dvomim, saj gospod Urbanija v isti sapi govori, da dokumentacije nima, hkrati pa tudi to, da ni ustrezno označena. Torej je že pokukal v škatlo. Vsi zahtevani dokumenti so v registratorjih, urejeno zloženi in pregledno opremljeni.

Precej je bilo očitkov, tudi od gospoda Urbanije, da račune pošiljate Ukomu, medtem ko jim dokumentacije ne želite odstopiti. Lahko pojasnite, komu zdaj STA izstavi račun in kdo ga plača?
Ta njegova navedba je čisto sprenevedanje, saj je seznanjen z našimi pojasnili in dopisi. Prvi zahtevek za januar smo poslali konec januarja, potem pa konec februarja še vso dokumentacijo, vse račune, podatke o plačah in druge listine, ki utemeljuje porabo 169 tisoč evrov, kolikor znaša dvanajstina letno odmerjenga nadomestila po poslovnem načrtu, ki ga je sprejel nadzorni svet za leto 2021. Mi smo to poslali Ukomu, saj nam je ministrstvo za finance – njih smo vprašali, komu naj pošljemo zahtevek, torej mesečni račun – odgovorili, da Ukomu. Tudi iz dokumenta, ki ga je decembra lani po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja pridobila takrat še poslanka SMC Janja Sluga, je razvidno, da je denar za leto 2021 v proračunu na postavkah Ukoma. Na naš zahtevek je gospod Urbanija sporočil, da ga ne bodo plačali, zato smo dali zadevo v izvršbo. Ukomu račune pošiljamo po napotkih finančnega ministrstva.

V zadnjem času je vse bolj aktualna zgodba, stara več kot desetletje, o pokojnem novinarju Borutu Mešku. Premier Janez Janša vas je celo obsodil sodelovanja pri umoru. Kakšna je vaša plat te zgodbe?
To je čista manipulacija in neokusna izmišljotina, nevredna besed predsednika vlade, tudi gospoda Urbanije, ki je poskrbel za uverturo v ta čudežni tvit gospoda Janše, in sicer z vrsto objav na to temo in s trditvami, da mu je bila odpoved prinesena na bolniško posteljo in takšne stvari. Dejstva so drugačna. Za bolezen gospoda Meška v kolektivu nismo vedeli, vključno z mano ne. Na STA sem prišel aprila 2009. Po nekaj kratkih dneh na tej funkciji sem ugotovil, da stvari tečejo zelo, zelo neorganizirano. Ugotovil sem, da se uredniški odbor v tako specifični novinarski organizaciji, kot je tiskovna agencija, kjer novice letijo v obtok iz minute v minuto, ne sestaja niti tedensko, kaj šele dnevno. Gospoda Meška sem takrat – poznala sva se že od prej – prosil, ali se lahko kot direktor udeležim uredniškega kolegija. To se je zgodilo, tam pa so mi področni uredniki potrdili, kar sem vam povedal. Dogovorili smo se, da se ta praksa spremeni, zaradi uredniške pretočnosti, učinkovitosti, kakovosti produkta, tudi gospod Meško ni imel nič proti temu, da mi bo dnevno poročal – to je zgodba, ki jo gospod Urbanija zlorablja, pa je bil tudi sam na tem sestanku in tudi on takrat ni imel nič proti – o stvareh, ki izstopajo v pozitivnem ali negativnem smislu. V obdobju pred menoj, pa ne zato, ker ni bilo mene, ampak zato, ker je bilo to obdobje, ko se je politika prvič sprehodila skozi STA in naredila pravi marš – to je bilo obdobje od 2007 do 2009 –, je bilo zaupanje v Slovensko tiskovno agencijo pri naših odjemalcih, predvsem pri medijih, tako rekoč na ničelni ravni. Prišlo je do zlorab urednikov, do poseganja v tekste novinarjev. Znan je primer, ko je bil tekst o predsedniku Kučanu opremljen s pristavkom, ki ga je v tekst novinarja vnesel odgovorni urednik, prav pokojni Borut Meško, in sicer, da je bil Kučan včasih predsednik centralnega komiteja, čeprav ta podrobnost ni imela nikakršne zveze s tisto novico, in novinar, ki je bil avtor teksta, o tem ni vedel ničesar. Imamo pa sistem, ki takšne posege beleži. Skratka, gospod Meško je nato ta poročila pošiljal, potem pa je prišlo do preobrata, vračalo se je zaupanje v produkt. Prejemali pa smo tudi odzive odjemalcev. Za vsako napako, ki se je zgodila, so bili klicani odgovorni v uredništvu, včasih tudi jaz. Ker sem dolžen skrbeti za kakovost produkta, sem gospoda Meška, ko poročila niso vsebovala primerov, na katere so me opozorili odjemalci, pobaral, ali mi lahko napiše tudi kaj o tem. Ko gre pa za samo datumsko igro, je tako, da je bil gospod Meško odpuščen v skladu z vsemi predpisi, ki urejajo izredno odpoved. Odpuščen je bil 3. novembra 2009 in takrat nihče ni vedel za njegovo bolezen. Glede na to, kar zdaj gospod Urbanija govori, je morda vedel on. Ampak se sprašujem, zakaj tega ni povedal takrat, ampak to zdaj vleče na dan po 12 letih.

Poznate odgovor na to vprašanje?
Tega odgovora jaz ne poznam, si pa lahko vsak sam odgovori nanj.

Če nadaljujem: šele maja leta 2010 smo bili seznanjeni z uradno pošto odvetnika, saj se je pokojni Meško pritožil na odpustitev. Pojasnjeno je bilo, da je hudo bolan, saj so mu decembra diagnosticirali hudo obliko raka. Ta zgodba se zdaj po 12 letih pojavlja, že takrat smo bili deležni etiket, da smo ga odpustili v času hude bolezni. Mi smo se takrat odzvali na to, pojasnili, kar je tudi zabeleženo v medijskih arhivih, ampak to se je zdaj za potrebe dnevne politike in pljuvanju po STA, tudi po meni osebno, potegnilo ven. Zato sem se odločil za tožbo. Gre za kazensko, zasebno tožbo, ko gre za gospoda Janšo, in za civilno, tudi odškodninsko. Gospodu Urbaniji je moj pravni zastopnik poslal opomin z zahtevo po javnem opravičilu in umiku tega tvita. Do tega še ni prišlo. Če ne bo, bom vložil tožbo tudi proti njemu.

Tožbo proti predsedniku vlade ste že vložili?
Ne, tri mesece je rok, v katerem je treba to narediti.

Opomina za premierja Janšo ni?
Ne, takšna obtožba, kot si jo je privoščil v tem tvitu, da sem sodeloval pri umoru gospoda Meška, si ne zasluži nobenega predhodnega opominjanja. Samo tožba, ki sem jo javno napovedal v Tarči.

Imate mogoče podatke, kateri državni organi so se, ali pa bo mogoče lažje, kateri se niso, naročili na storitve STA?
Ko gre za ministrstva, so se naročili vsi, razen tistih, ki jih vodijo ministri iz vrst SDS. Ministrstva, ki jih vodijo NSi, Desus, tudi SMC. Skratka vsi, razen SDS-resorjev vlade.

Kakšen izpad to predstavlja za STA v primerjavi s tistim, kar ste prejemali prej?
Glede na to, kaj jim dajemo skozi te pogodbe, je znesek pol nižji od tistega, kar smo dobivali do zdaj. Prej smo zanje opravljali tudi nekatere druge storitve, ne samo dostop do servisa. To je potekalo vsa pretekla leta, odkar sem jaz tukaj, in brez vsakršnih zapletov, zato ker vsaka vlada ve, da je nacionalna agencija pomemben informacijski kanal. Tako tudi v času predsedovanja, ki se nam bliža. Naj povem, da je STA, ko smo v prvi polovici leta 2008 prvikrat predsedovali EU, šele v drugi polovici leta prejel 370 tisoč evrov. Gre za pokritje stroškov, ki dejansko nastajajo. Letos pa ne bomo deležni nobenih dodatnih sredstev.

Kaj to pomeni za odjemalce in naročnike na vaše storitve? Manj vsebin, bolj prilagojene vsebine?
Ne. Pokušali se bomo organizirati, da bomo to opravili na čim boljši mogoči način. Hvala bogu imamo zaveznike tako v medijih, ki nam sproti plačujejo naročnino, in v širši javnosti. Odziv v tej akciji za obstanek STA je fenomenalen. Do zdaj je bilo zbrani 189 tisoč evrov.

Znesek je res visok, vendar to ni dovolj niti za pokritje enomesečnih plač.
Ne. STA je financiran od države, vendar ne tako obilno kot RTV. Več kot 50 odstotkov prihodkov ustvarimo sami. Pri našem proračunu, ki letno znaša okoli štiri milijone evrov, država pristavi okoli dva milijona evrov, kar znese evro na prebivalca. Namesto da bi nas država nekako pohvalila, glede na to, da je strošek prepolovljen, smo deležni take torture in obravnave, kot ji lahko sledijo vsi.

Kako se bo zgodba končala?
S tem, da bo nekoga srečala pamet. Eni navijajo za Ukom, drugi za STA, a mislim, da smo v premoči. Stvar je pravno popolnoma jasna: gre za kršenje zakonodaje na vladni strani. Pri navajanju argumentov so vse bolj šibki, ponavljajoči se, arogantni in ne razumejo, da se igrajo z usodo stotih ljudi, ko gre za zaposlene, in informacijsko varnostjo, ko gre za medije. In ko bo prišlo do tega, da bi agencija pogrnila, recimo temu, bo nekdo rekel dobro jutro.

Kakšen je namen njihovega početja, ne znamo oceniti. Dejstvo pa je, da je bila pred mojim prihodom, v obdobju prve Janševe vlade, opravljena cenitev agencije za eno nizko, nizko vrednost. Menda zaradi tega, da bi nekdo na lahek in cenovno nizek način prišel do STA, ga prevzel in ga združil menda s Siolom, ki je bil takrat že pod nadzorom prve Janševe vlade.

Premier vas je že pred časom pozval k odstopu. Menite, da bi to kaj spremenilo?
Kar prek twitterja sem bil kot »orodje skrajne politične levice« pozvan k odstopu od gospoda Janše. To so pač etikete, ki se človeku prilepijo, potem pa naj bi ta, ki mu je etiketa nalepljena, dokazoval, da to ni resnica. Sledil je sklep vlade, ki je nadzornemu svetu predlagal, da me razreši. Ni nobenega jamstva, da četudi bi jaz odšel s funkcije in prisluhnil želji premiera, da bi STA v takem primeru denar dobil.

Ponavljam, kar govorim že vseskozi: ne gre za spopad med gospodom Urbanijo in Veselinovičem, gre za neodvisnost, avtonomijo in samostojnost STA. Gre za kršenje obstoječe zakonodaje. Če kdo hoče imeti in ima drugačen pogled na vse skupaj, če bi rad drugačne rešitve, je to povsem legitimna drža. Ampak poti za to so jasne. Treba je pač spremeniti zakonodajo in od takrat, ko bo spremenjena, bo tako. Zdajšnja pravila so na strani esteajavcev. In zelo slabo je, da tisti, ki so prispevali k sprejetju teh zakonov, teh istih zakonov ne spoštujejo.

Uredniška ekipa STA je ena boljših, stopnja predanosti zaposlenih novinarjev pa je tolikšna, da pomeni neke vrste zavezo tako meni kot urednikom, da kljub negotovosti vztrajamo naprej. Lahko, da je ta igra z denarjem usmerjena v to, da bi nam popustili živci, da bi nas sprli med seboj – je bilo že kar nekaj poskusov, skratka, da bi nehali delati. Ampak mi si tega enostavno ne bomo privoščili, kajti naša zaveza je opravljanje javne službe in vsaka stavka bi pomenila tudi nezadovoljstvo pri naših naročnikih, ki pa nam redno plačujejo.

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas