Tam na Dolenjskem, kjer so meseci sami maji

ŠENTJURIJ – »Nekje na Dolenjskem so kraji,/hiša, vinograd, košček poljà …/Tam so meseci sami maji,/tam sem nekoč bil doma.« Ali: »Tam med sedmimi griči/je bil v vasi moj dom./Tam se mi vse uresniči,/kadar umrl bom.« Tako je pesnik, esejist, prevajalec in urednik Tone Pavček (1928–2011) pel o svojem rojstnem kraju Šentjuriju na Dolenjskem (oziroma ljudsko Šentjurju), v katerem so pred tremi leti v večnamenskem Pavčkovem domu sredi vasi postavili njegovo stalno spominsko zbirko. Razstava, ki je poklon Šentjurcev njihovemu velikemu rojaku, je nastala v sodelovanju s pesnikovo hčerko Sašo in ženo Marijo Pavček, ki sta v trajno last prispevali nekatere osebne predmete, portrete in drugo gradivo. Obenem lahko obiskovalci s polic t. i. Pavčkove knjižnice vzamejo katero od njegovih knjig in jo prebirajo.

»Že leta 2009 so vaščani dali pobudo, da bi na kraju, kjer je stala opuščena vaška zbiralnica mleka, postavili objekt, ki bi nekaj manj kot sto Šentjurcem služil za druženje in razne prireditve. Ko je oktobra 2011 umrl njihov priljubljeni vaščan, ki se je 83 let prej rodil na Špančkovi domačiji, so se odločili, da v vaškem domu uredijo njemu posvečeno spominsko zbirko. Tako so s pomočjo denarja iz evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja pred štirimi leti dogradili dom in na slovenski kulturni praznik leta 2015 v njem odprli stalno razstavo o življenju in delu Toneta Pavčka. Avtor njene vsebinske zasnove je izr. prof. dr. Marijan Dović z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, oblikoval pa jo je novomeški arhitekt Jurij Kocuvan,« nam je pojasnila višja svetovalka za družbene dejavnosti in investicije na občini Mirna Peč Nataša Rupnik in dodala, da za Pavčkov dom in dogajanje v njem vzorno skrbijo člani sekcije Šentjurci, ki pod vodstvom predsednice Agate Klavora deluje v okviru Društva podeželskih žena Mirna Peč.

Veliko del je posvetil otrokom

S pomočjo kratkega filma, fotografij, dokumentov in besedil na steni in v zloženki ter pripovedi naše vodnice smo se nato seznanili z življenjsko potjo pesnika, ki je bil eden od dvojčkov (drugi je kmalu po rojstvu umrl) matere Ane, kmetice, in očeta Antona, skladiščnika in šoferja, oba Šentjurca. Družina je najprej prebivala na kmetiji materinega očeta Pri Špančkovih, leta 1930 pa so kupili zidanico nad Šentjurjem, kjer se je naslednje leto rodila še hči Marija. Sedemletni Tone je obiskoval prvi razred mirnopeške osnovne šole v stavbi takratnega gasilskega doma, naslednje leto pa ga je oče, ki je bil od 1930. eden prvih ljubljanskih taksistov, vpisal v Marijanišče, sirotišnico na Poljanah, kjer je pod skrbstvom nun končal obvezno šolanje.

Med drugo svetovno vojno se je vrnil k mami, Špančkovi Ani v Šentjur, ki je sebe in hčerko preživljala kot dninarka na okoliških kmetijah. Po končani klasični gimnaziji v Ljubljani je diplomiral na pravni fakulteti, a ni bil nikoli pravnik, ampak najprej novinar pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici ter nato novinar in urednik na TV Ljubljana in obenem ravnatelj Mladinskega gledališča. Od 1972. do upokojitve 1990. je bil glavni urednik Cankarjeve založbe.
Ves čas pa je neutrudno pesnikoval, pri čemer je veliko svojih del posvetil otrokom. V literarno zgodovino se je 1953. zapisal kot soavtor zbirke Pesmi štirih (z Janezom Menartom, Cirilom Zlobcem in Kajetanom Kovičem) in se uveljavil kot predstavnik intimizma. Prevajal je predvsem rusko poezijo 20. stoletja. V obdobju slovenskega osamosvajanja se je udejstvoval tudi politično in na množičnem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani 1989. prebral Majniško deklaracijo z zahtevo po suvereni državi slovenskega naroda. Bil je pogost gost številnih literarnih večerov, bralnih značk in različnih kulturnih srečanj. Še posebno rad je sodeloval na prireditvah v Šentjurju in na osnovni šoli v Mirni Peči, ki se od leta 2012 imenuje po njem in na kateri je po vsakem njegovem obisku ostal tudi kakšen verz.

V Pavčkovi poeziji izstopa velika ljubezen do rodne Dolenjske. To se zrcali tudi na razstavljenem tipkopisu njegove zgodnje pesmi Vabilo z Dolenjske (1950), ki prihaja iz njegovega pisalnega stroja, in v rokopisnem besedilu iz njegove beležnice s še neizdano pesmijo Dolenjska (2003). Spominsko zbirko Toneta Pavčka si ogleda okrog 2500 obiskovalcev na leto, od tega je polovica šolskih skupin, preostalo pa so razna društva, podjetja, pohodniki idr. Za obisk se je treba najaviti na občini Mirna Peč (07/3936 100, obcina.mirnapec@siol.net).

Po ogledu spominske zbirke v Pavčkovem domu sva stopila še do bližnje gotske podružnične cerkve sv. Jurija iz 16. stoletja, ob kateri stoji kamnit steber z bronastim reliefnim portretom pesnika. Od stebra je v obliki potke do klopce pod lipovo krošnjo položeno 42 betonskih tlakovcev, kolikor je Pavčkovih objavljenih del.