SLOVO OD NADŠKOFA URANA

Upokojenega ljubljanskega nadškofa pokopali v stolnici (FOTO)

Objavljeno 16. april 2020 16.45 | Posodobljeno 16. april 2020 20.40 | Piše: Aleksander Brudar

Kamor je prišel, je prinesel sonce, je poudaril zdajšnji, Stanislav Zore.

Zelo rad je bil med ljudmi. FOTO: Jure Eržen
Na velikonočno soboto se je za vedno ustavilo srce upokojenega ljubljanskega nadškofa metropolita Alojza Urana. Velikega človeka, svetega moža in domoljuba si bodo mnogi zapomnili po tem, kako zelo rad je bil med ljudmi. "Kamor je prišel, je prinesel sonce, veselje, pozitiven pogled na življenje. S seboj je vedno nosil podobice s simbolnimi fotografijami, izreki in molitvami. Ko je koga srečal in z njim spregovoril besedo, je na koncu iz žepa potegnil kup podobic in sogovornika povabil, da je žrebal. 'Prav vsaka zadene! In misel je najbolj prava zate za ta trenutek!' je običajno komentiral, ko je izbiral podobice," se je včeraj Urana v pridigi ob njegovem pogrebu v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja spominjal ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Tako pogreb kot pogrebna sveta maša sta ob izrednih razmerah zaradi novega koronavirusa potekala v družinskem krogu. Bodo pa, kot je napovedal Zore, slovesno mašo zadušnico zanj opravili pozneje, ko bodo okoliščine to dovoljevale.

75 let je dopolnil Alojz Uran.

 

Srečanje s Francem Perkom

image
Zelo rad je bil med ljudmi. FOTO: Jure Eržen
Uranovo izpolnjevanje Očetove volje, kot je v pridigi izpostavil Zore, se je začelo 22. januarja 1945 v Spodnjih Gameljnah, kjer se je rodil kot zadnji od treh otrok. Po maturi se je vpisal na filozofsko fakulteto, a, kot poudari Zore, ni študiral ne zgodovine, ne arheologije in ne geografije. Svojo odločitev je namreč spremenil ob srečanju s poznejšim beograjskim nadškofom Francem Perkom na Šmarni gori. "Pripovedoval je, da ga je gospod Perko vprašal: 'Fant, pa si se ti res prav odločil?' Vprašanje mu je seglo do srca in po romanju na Brezje je pred Marijo spoznal, da ne bo mogel nikjer narediti toliko dobrega kot v duhovništvu. Izrekel je da, Oče in se vpisal na teologijo ter bil na praznik apostolov Petra in Pavla leta 1970 posvečen v duhovnika," je v pridigi povedal Zore, v nadaljevanju predstavitve Uranove bogate duhovniške poti pa nikakor ni pozabil omeniti, kako ga je papež Janez Pavel II. oktobra 2004 imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita.

Vodenje nadškofije načelo njegovo zdravje

"Kakor je sam povedal, ga je vodenje nadškofije zelo obremenjevalo – tako zelo, da je načelo njegovo zdravje. 'Čutil sem veliko težo; kako je danes težko biti odgovoren za neko veliko skupnost, ko nazadnje, posebno kot nadškof, ostaneš čisto sam – samo z Bogom, saj se določenih stvari ne moreš z nikomer pogovoriti, ampak se moraš sam odločati. To so bili stresni momenti, ki so povzročali tudi zdravstvene težave s srcem,'" je njegove besede strnil Zore in dodal, da je papež Benedikt XVI. leta 2009 sprejel njegovo odpoved službi ljubljanskega nadškofa. Po tem dogodku je preživel nekaj težkih let, po vrnitvi v Slovenijo pa se je začelo njegovo pastirsko delovanje, ki ga niso bremenile administrativne dolžnosti in odločitve.

"Prav vsaka zadene! In misel je najbolj prava zate za ta trenutek!" je običajno komentiral, ko je izbiral podobice.


image
Alojz Uran se je z verniki družil tudi na romanjih. foto: Vladimir Jerman
"Duhovniki v zavodu so na poseben način doživljali njegovo pesem. Ta se je velikokrat slišala iz njegovega stanovanja. Tudi večernice je najraje imel kar pete, tako da se je na hodnik slišalo, kako v stanovanju prepeva psalme in tudi odpeve," je nadaljeval Zore in se zahvalil vsem zdravnikom in osebju, ki so se za Urana trudili v zadnjih mesecih njegovega življenja. "Ker ga zaradi epidemije nismo mogli obiskovati, ste bili vi edini, ki ste mu mogli izkazovati ljubezen, skrb in nežnost. Hvala vam za to."

Še zadnjič: Da, Oče!

Pridigo pa je ljubljanski nadškof metropolit sklenil še z osebnim doživetjem. V soboto zjutraj, torej na dan, ko je Uran zapustil ta svet, je šel na sprehod po svoji običajni poti. "Ko sem prišel do Karlovškega mostu, sem kot po navadi hotel zaviti na grad. Pa me je nekaj ustavilo in mi reklo, da moram do stavbe hospica," se je spominjal in nadaljeval: "Vedel sem, da ne bom mogel do tebe, a sem si dejal, da bom lahko pomolil zunaj ter tebi in vsem podelil blagoslov. Pozneje sem izvedel, da je bilo to v času, morda celo do minute točno, ko si se poslovil s tega sveta in zadnjič izgovoril: 'Da, Oče!' Bogu hvala za tiste trenutke. In tebi hvala za vsa srečanja, ki smo jih bili deležni, vso skrbnost, ki si nam jo izkazoval, in vse pesmi, s katerimi si nas razveseljeval. Počivaj v miru, ki nam ga podarja vstali Jezus Kristus."

V grobnici kapele sv. Andreja
Upokojeni ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran je bil po pogrebni sveti maši pokopan v ljubljanski stolnici v grobnici kapele sv. Andreja. V krščanstvu je, kot so razložili v Tiskovnem uradu Slovenske škofovske konference, uveljavljena večstoletna tradicija, da se škofe pokoplje v katedralni oziroma stolni cerkvi, kjer so službovali (prim. kan. 1242 ZCP), zato ima večina stolnic tudi ustrezne grobnice.




Deli s prijatelji