Sabina in Darko se borita za obstoj

V naselju Finkovo, poldrugi kilometer po ozki asfaltni poti oddaljenem od Vahtnice (nekoč je bila tod hišica za čuvaje železniške proge), ki je tudi meja med občinama Ribnico in Velike Lašče, je od leta 1996 dom 50-letne Sabine Prijatelj, rojene v Kranju. V novi dom se je kljub trpkim spominom in križem, ki jih je morala nositi, lepo vživela.

»Že takrat je bila epilepsija grenko spoznanje, moja usoda, ki mi je pokopala nedolžne otroške sanje o srečni mladosti. A z njo bo treba živeti, sem se še kako dobro zavedala. Pa pustimo to, kot tudi borbo za uveljavitev socialnih pravic, pravic do zdravljenja, pokojnine po očetu in še kaj,« se ji rahlo orosijo oči. Z možem, ki je dolga leta skrbel za mamo na vozičku, zato mu je bila bolezen družice toliko bližja, sta lepo (s prihranki, ki so seveda kmalu skopneli) uredila staro hišo in okolico ter poskrbela za odraščanje sina. »Darko je v pokoju, zdaj ostane več časa, da sva skupaj, navsezadnje tudi za spopad z vsakdanjimi težavami,« nadaljuje.

Vozniškega izpita nista opravljala, čeprav se je glava družine 30 let z avtobusom v službo vozil v Ljubljano, za Sabino, ki si ga je sicer zelo želela, pa je bolezen še naprej ovira. A se kljub temu ne pustita prelisičiti, vsaj ne vozniku podjetja s hitro pošto. »Ker nisva tako mobilna, od pošte, trgovine, bencinske črpalke pa oddaljena več deset kilometrov, precej stvari naročava po hitri pošti. Onidan je pri nas zapadlo snega komaj za spoznanje, če sem natančen, za dober centimeter je ponoči pobelilo vzpetino, kjer imava dom, toliko ga je bilo tudi na cesti,« Darko razlaga.

Voznik, ki se je ustavil na ravnini, ga je poklical in dejal, da nimajo splužene ceste, zato se na upa do njih. Povrhu je imel pnevmatike skoraj brez profila, če bi rinil v klanec, bi lahko zdrsnil s ceste. Darko tega sicer ni mogel verjeti, vseeno mu je odvrnil, da tudi na Ribniškem ceste plužijo šele, ko ga zapade deset in več centimetrov, in da ni nobenega razloga za omahovanje.


»Ko je še naprej trdil, da zanj vozne razmere niso ugodne, sem mu dejal, naj se iz mene več ne brije norca,« je Darka še bolj razjezilo. Ker je naročeni izdelek pač nujno potreboval, se je vseeno spustil po klancu, a glej ga, zlomka. Ko ga je voznik zagledal, je počasi odpeljal.

Ne odneha

»V vasi stalno živiva le midva. Zato je, če temu lahko rečem, borba za obstoj še bolj poudarjena. Tako sem pred leti napela moči za ureditev avtobusnega postajališča v Podpoljanah, lučaj od Vahtnice, od katere je do našega doma kilometer. V teku so prizadevanja, da bi tod omejili hitrost vožnje na 50 kilometrov na uro in uredili prehod za pešce,« je ponosna Sabina. Mož ji je pomagal pri zbiranju podpisov podpore po krajevni skupnosti. Na Direkciji za ceste so prisluhnili.

Kočevar, to je avtobus, ki pelje med Ljubljano in Kočevjem, se ustavi pod hišo, prej pa sta morala poldrugi kilometer peš, ob robu prometne ceste, do postaj bodisi v Prilesju bodisi v Dolenjih Podpoljanah. A to ni vse. Uspelo ji je, da potniki s Kočevskega, ki so vezani na preglede v kliničnem centru (tudi sama je med njimi) ali tržnico, lahko izstopijo na (novem) postajališču, na Resljevi cesti.


»Vas leži 611 metrov visoko in nima vodovoda; vprašanje je, ali ga bo sploh kdaj dobila. Zato smo ribniškega župana rotili, naj nam kot občanom, ki imajo ustavno pravico do pitne vode, to tudi zagotovi. Odzval se je tako, da nam gasilci brezplačno, prej smo morali za en dovoz odšteti 25 evrov, s cisternami vodo dovažajo v 15-kubični zalogovnik, v manjšem, petkubičnem, pa se zbira kapnica,« je zakoncema naposled odleglo.