Rokovnači spečejo najboljšega

Priprave na oktobrsko poglavje Kulinarične abecede, ki nas je tokrat poneslo pod kostanje, so se začele v gozdu. Trije odrasli, štirje otroci, tri košarice. Brskanje po spominu: kje so že takrat, pred desetletji, ko smo bili mi otroci, rastli kostanji? No, točno tam so mogočna drevesa še danes! Pod njimi pa lepa mera zdravih plodov. Nekatere je bilo treba izbezati iz ježic, druge samo pobrati in položiti v košarico. Proti večeru je bil čas za rezanje in peko, dan pozneje pa še za obisk čisto pravega piknika. Prvi je bil v Zgornji Besnici minuli teden, drugi bo to nedeljo.

Ta piknik pa ni kostanjev, ampak je kostanov, kajti v okolici Zgornje in Spodnje Besnice – obe sta kakšnih deset kilometrov od Kranja – ne raste kostanj, temveč tam z dreves pada kostan. Takšen, brez črke j, je tudi piknik, ki ga vsako leto pripravijo v Rekreativno-turističnem društvu Rokovnači (da, tudi ti ne premorejo črke j) že od leta 1996. Od takrat se je dogodek razrasel v eno večjih jesenskih prireditev v Kranju.

Travnik je postal pretesen

Prvi kostanov piknik so Rokovnači pripravili na travniku tik za vasjo. Tam so spekli kostan(j), nanj povabili prijatelje, in to je bilo to. Sčasoma je bilo obiskovalcev vse več, prav tako so se kostanju pridružile stojnice z raznimi domačimi dobrotami. Travnik je postal pretesen in dogajanje se je preselilo nekoliko dlje od hiš, na rob gozda.

»Prvič smo imeli samo kostanj, nato smo dodali nekaj stojnic. Danes jih imamo že 40. Poleg tega Rokovnači pripravimo tudi jesenske jedi za lačne. Nobeno leto ne manjka gobova juha, tu pa so tudi golaž, navaden in divjačinski, kot tudi bograč in postrvi,« besedo od kostanja do jesenske kulinarike na rokovnaški način opiše Miro Kemperle, predsednik Rokovnačev. Na stojnicah najdemo še kajlo (prevod iz gorenjščine: rezino kruha) z zaseko ali z domačo gobovo pašteto. Vse to pa lahko obiskovalci plačajo tudi z dimeži – posebnimi kovanci, ki imajo na zadnji strani odtisnjen kostanjček in so veljavni samo med kostanovim piknikom.

Vse bolj znani so

Na vprašanje, koliko ljudi obišče kostanov piknik, besniški predsednik ne more odgovoriti, kajti Rokovnači obiskovalcev ne štejejo. Jih tudi ne morejo, ker se na robu besniškega gozda dve oktobrski nedelji zapored zamenja na tisoče obiskovalcev. »Večina jih še vedno pride iz Kranja in okolice, vsako leto pa nas obišče več ljudi tudi od drugod. Pač – vedno bolj znani smo,« se nasmehne prvi med besniškimi rokovnači.

Tudi teh ni malo, kajti jesenski dogodek zasnuje okoli 30 najbolj pridnih, medtem ko na kostanovem pikniku pomaga kakšnih sto domačinov. Med njimi so tudi najmlajši, ki z največjim veseljem v roke vzamejo ogromne kuhalnice z več kot meter dolgim ročajem. Z njimi pridno mešajo kostanj, da se ne zažge.

Skrivnost o tem, kako ga spečejo na zahodnem delu kranjske občine, nam je razkril Janez Pisovec. »Če kostanj zamrzneš, se lepše speče in olupi,« je dejal in dodal še nasvet, da je treba kostanjčke pridno mešati kakšnih 15 minut. »Mi imamo plinske grelnike in posebne okrogle pekače s preluknjanim dnom, delo domačih mojstrov,« je povedal nekaj podrobnosti o načinu peke kostanja po besniško.

Jesenski mafini

Rokovnači med piknikom poskrbijo še za žejne. Ne samo klasični napitki, tu je tudi sveže stisnjen jabolčni sok, o katerem so mnogi prepričani, da je najboljši ravno tam, na obrobju besniškega gozda. Kako leto je na stojnicah, ki ponujajo domače dobrote, mnogo kostanjevih dobrot, kako leto manj. Pred dvema letoma je bilo mnogo kostanjevih jedi, tudi potica, štruklji in razne sladice, v katere se je vmešal jesenski prvak. Na prvem letošnjem pikniku pa se je bilo treba presneto potruditi, da si našel kaj kostanjevega, a nič ne de: morda ponudniki domačih dobrot to napakico popravijo že to nedeljo.

Ena od tistih, ki je za prvi kostanov piknik pripravila dobroto iz kostanja, je bila Katarina Tomažin. Z mamo Špelo, ki na domačiji v Selški dolini že vrsto let peče domače dobrote in jih prodaja na tržnicah v Kranju in okolici, je spekla kostanjeve mafine. »Kdor hoče, jim lahko doda tudi čokoladne koščke ali mrvice,« je svetovala Katarina Tomažin in za Kulinarično abecedo zapisala recept za jesensko obarvane mafine.

Rum in kostanj

Še eden od domačih proizvajalcev, Klemen Klavčič, je v Zgornjo Besnico prinesel prav poseben izum – kostanj, ki ga je vložil tako, da ga je združil z rumom. Klavčič je v preteklosti kuhal v znani kranjski gostilni Krištof, danes pa svoje široko znanje predaja mladim, ki so vključeni v Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana. Že nekaj let srčno ustvarja zbirko dobrot, imenovano Domače, v kateri je poleg kostanja v rumu še nekaj namazov in žganih napitkov, prav posebno poglavje in velik izziv pa mu, Gorenjcu, predstavlja tudi ustvarjanje bučnega olja, ki je sicer bolj v domeni Štajercev in Prekmurcev.
Ko že omenjamo Prekmurje: z njim je tesno povezan tudi besniški kostanov piknik. »V gozdovih tu okoli je nekdaj rastlo zelo veliko kostanja. Potem je prišla bolezen in večina dreves je odmrla. Zdaj se kostanji počasi obnavljajo, a plodov še vedno ni dovolj, zato jih na piknik prinesemo iz Prekmurja,« je pojasnil Miro Kemperle.

Že omenjenima receptoma za odlično pečen rokovnaški kostanj in za jesenske mafine dodajamo še navodila za pripravo kostanjevega pireja. Nekateri pire, narejen iz kostanja, radi zapeljejo v slano smer, saj kuhanemu in pretlačenemu kostanju dodajo ne ravno majhen kos masla, sol, muškatni orešček in kislo smetano. Če ga pripravimo tako, je fina spremljava glavni, lahko tudi mesni jedi. No, mi smo kostanjev pire uvrstili med sladice, saj smo ga pripravili z ravno prav sladkorja, malce pomarančne lupinice in povrhu dodali še stepeno smetano. Če ljubite kostanj, vam bo ta preprosta oktobrska sladica zagotovo všeč!