Pot mimo bunkerjev

Konec 30. let prejšnjega stoletja je vsepovsod po Evropi potekala mrzlična gradbena dejavnost. Ni bilo treba biti posebno bistroumen, da si opazil, da se ves svet mrzlično pripravlja na vojno. Vsaka država je poskušala utrditi lastne bojne položaje. Izkušnje iz prve svetovne vojne so bile predvsem izkušnje statičnega vojskovanja v jarkih in tudi tedanja vojaška doktrina je trdila, da bo nova vojna podobna kot velika vojna med letoma 1914 in 1918.

Po Evropi je zrasla kopica trdnjavskih linij. Najbolj znana je bila Maginotova na meji Francije z Nemčijo, pa Siegfridova na meji Nemčije s Francijo. Pa Metaxasova v Grčiji na meji z Bolgarijo, Mannerheimova na meji Finske in Sovjetske zveze, češke utrdbe na meji z Nemčijo v Sudetih. Vse so imele skupno značilnost: ko je vojna izbruhnila, so odpovedale na vsej črti.

Tudi Kraljevina Italija in Kraljevina Jugoslavija sta imeli neporavnane račune. Mejo, določeno v Rapallu leta 1920, sta obe strani imeli za začasno. Italijani so pod Mussolinijem svoj alpski zid na meji z Jugoslavijo začeli graditi že v začetku 30. let. Jugoslovanom je gospodarska kriza dolgo preprečevala gradnjo. Konec 30. let, ko so napetosti naraščale, pa je tudi jugoslovanska vojska izvrtala potreben denar.


Leta 1937 so začeli graditi infrastrukturo, kot so dovozne poti, bivališča, vodovodi in podobno. Leta 1939 pa se je začelo zares. Mobilizirali so na desettisoče rekrutov in na mejo poslali 60.000 ljudi. Delo je dobilo tudi na tisoče domačinov ob meji, za katere je gradnja utrdb pomenila dobrodošlo zaposlitev in redne dohodke v gotovini.
 

12 tipov bunkerjev

Meja z Italijo je potekala od Peči nad Ratečami proti jugu čez celotne Julijske Alpe pa v Škofjeloško hribovje, čez Notranjsko na Hrvaško in Gorski kotar, končala se je ob Jadranskem morju vzhodno od Reke.

Visoko v Alpah so gradili le posamezne kasarne in opazovalnice, na prehodih iz Primorske na Gorenjsko in Dolenjsko pa je šlo zares, saj so tu glavne prometne poti. Poveljnik gradnje na jugoslovanski strani je bil danes kontroverzni general Leon Rupnik, po katerem je linija dobila ime.

Ob napadu Nemcev aprila 1941 linija še ni bila dograjena in ni odigrala nobene vloge. Italijani so tako okupirali Notranjsko in Dolenjsko in jugoslovanske utrdbe preventivno uničili. Nemci so okupirali Gorenjsko, prekinili vsa dela, utrdbeno linijo pa pustili pri miru, saj so imeli dosti drugega dela. Rupnikova linija – predvsem med Blegošem in Golim vrhom v Polhograjskih Dolomitih – je tako do današnjih dni, 80 let pozneje, ostala tako rekoč nedotaknjena.


Dandanes po sledeh linije vodi izjemno zanimiva pot. Pravzaprav sta dve. Prva zahteva dve uri hoda, druga nam vzame skorajda ves dan. Obe se začneta v Gorenji vasi nad Poljanami v Poljanski dolini in nas čez drn in strn vodita na jug proti Golemu vrhu. Jugoslovanska vojska je utrdbe gradila predvsem na osnovi čeških, le da so zaradi pomanjkanja denarja gradili bolj poenostavljene različice.

Bilo je dvanajst tipov bunkerjev. Krajša informativna pot je lepo označena, daljša po grebenih do Hrastovega griča pa nekoliko manj in zahteva precej naše pozornosti, ko sledimo oznakam v obliki rumene krivulje in treh rumenih točk.