NEZNANA ZAPUŠČINA PISATELJA
Osamljen in odrinjen Ivan Cankar
Velik del zasebnih pisem, ki so zdaj na ogled v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, zgovorno priča o redkeje omenjani plati umetnikovega življenja.
Odpri galerijo
Cankarjev potni list
Zapuščina Ivana Cankarja se je začela stekati v Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani pred 95 leti. Prva pisma je prispeval pisateljev prijatelj Alojz Kraigher, sledili so mu Fran Vesel in številni drugi prijatelji in sopotniki pa tudi mlajši zbiralci. Danes je Cankarjev korpus, poleg korespondence, ohranjene v zapuščinah številnih sodobnikov, s katerimi je imel stike, ena najobsežnejših enot slovenske literarne dediščine, shranjenih v našem največjem knjižnem hramu.
Slikovito ponazorjeno obsega blizu pet metrov knjižnih polic. Pred dnevi dodan nov decimeter se ne zdi veliko, vendar gre za donacijo – darovalec je želel ostati neznan – izjemne vrednosti, ki je ni mogoče preprosto izmeriti v denarju.
S predstavitvijo te pridobitve na priložnostni razstavi – na ogled bo do 26. januarja 2019 – se NUK ob 100. obletnici smrti Ivana Cankarja pridružuje vrsti razstav in drugih prireditev kulturnih ustanov po vsej državi in zamejstvu v počastitev spomina na našega največjega mojstra besede v prozi in dramatiki. Pri čemer je to najbolj odmevno, ne pa tudi edino dejanje naše osrednje knjižnice.
Pod skupnim naslovom Jaz sem Cankar – in to pove vse! nastaja tudi portal učnih virov o Ivanu Cankarju, v Plečnikovem hodniku pa je še ena posebna razstava, na kateri 17 podiplomskih študentk in študentov različnih smeri akademije za likovno umetnost in oblikovanje v obliki animiranih sekvenc, ilustracij in knjižnih projektov interpretira Cankarjeva pisma in knjige.
Vse to, skupaj z vrsto spremljevalnih dogodkov, poudarja ravnateljica knjižnice Martina Rozman Salobir, dopolnjuje sporočili osrednjih ljubljanskih razstav v Cankarjevem domu in Mestnem muzeju Ljubljana pa tudi vrsto knjižnih objav, filmov, gledaliških predstav in drugih dogodkov, ki zaznamujejo ali bodo do konca leta še počastili obletnico Cankarjeve smrti.
Naslov razstave in spremljajočih dogodkov le na videz govori o odločnem, samozavestnem človeku. Kajti pisatelj je kljub velikemu uspehu, ki ga je s svojimi spisi dosegal med bralci, in kljub številnim prijateljem ter še številnejšim častilkam in častilcem še kako dobro poznal osamljenost, revščino in odrinjenost. Prav velik del zasebnih pisem, zlasti tistih, v katerih prosi za denar, bolj zgovorno kot njegova literatura priča o tej redkeje omenjani plati umetnikovega življenja.
Potem ko se je prva zapuščinska razprava kmalu po smrti Ivana Cankarja končala z ugotovitvijo, da je samski pisatelj umrl brez vsakršnega premoženja, je na naslednji razpravi nekaj let pozneje prevladala zavest, da je za pokojnikom poleg avtorskih pravic, ki so pripadle sestrama in bratom, z rokopisi, izjemno bogato korespondenco ter nekaj knjigami in drugim drobnim inventarjem vendarle ostal velikanski simbolni kapital. Duhovne vrednosti te ostaline se je zavedala le peščica tedanjih izobražencev, zlasti Cankarjevih prijateljev in znancev, ki so jo shranili, da se ni porazgubila.
To gradivo so pozneje večinoma podarili ali prodali Narodni in univerzitetni knjižici, kjer je bilo v veliko pomoč vsem raziskovalcem življenja in pisateljevanja Ivana Cankarja. V novejšem času je, digitalizirano, v veliki meri dostopno širši javnosti.
Najnovejša donacija se s 16 dopisi večidel nanaša na Cankarjevo dopisovanje z Mileno Rohrmann v zadnjih letih njegovega življenja. Po njeni smrti je celotno gradivo dobila njena sestra Vera Rohrmann, iz njenih rok pa je nato prišlo v roke družinskih prijateljev in nazadnje, morda še nekoliko dopolnjeno, v NUK.
Gradivo poleg rokopisa črtice Moje izbe vključuje še pisateljev potni list iz leta 1918, osem dopisnic, ki jih je naslikal Hinko Smrekar, ter nekaj fotografij in razglednic. Na primer s pozdravi Simona Gregorčiča Janezu Mencingerju, ki so se tudi znašli v zapuščini zadnje neveste, kot se je sama imenovala pisateljeva dobrotnica tudi po njegovi smrti. Rohrmannova je pokojnega prijatelja najprej dala pokopati v družinski grobnici, pozneje pa poskrbela za prekop v grobnico slovenske moderne, ki so jo tudi uredili z njenim denarjem.
Razstavo, s katero naj Cankar sam spregovori o svojem intimnem svetu, je pripravil Žiga Cerkvenik, na predstavitvi pa je o njeni vsebini največ povedal ob Silvanu Omerzuju drugi soavtor, Marijan Rupert, ki kot vodja Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov bdi nad tem delom slovenske kulturne dediščine. »Tako bogate donacije v zvezi s Cankarjem v NUK že zelo dolgo nismo dobili!« je poudaril in dodal, da je po njegovi oceni v podarjenem gradivu posebno dragocen rokopis najbrž poslednje Cankarjeve črtice Moje izbe.
»Ta spis,« je opozoril, »se konča zelo pesimistično, kot napoved zadnjega doma, torej groba.« Vsa korespondenca, tudi kratki dopisi, pa »priča, da med pisateljem in učiteljico ni šlo za strastno ljubezen, vsaj z njegove strani ne, za globoko prijateljstvo pa prav gotovo«.
Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani
Slikovito ponazorjeno obsega blizu pet metrov knjižnih polic. Pred dnevi dodan nov decimeter se ne zdi veliko, vendar gre za donacijo – darovalec je želel ostati neznan – izjemne vrednosti, ki je ni mogoče preprosto izmeriti v denarju.
Jaz sem Cankar – in to pove vse!
S predstavitvijo te pridobitve na priložnostni razstavi – na ogled bo do 26. januarja 2019 – se NUK ob 100. obletnici smrti Ivana Cankarja pridružuje vrsti razstav in drugih prireditev kulturnih ustanov po vsej državi in zamejstvu v počastitev spomina na našega največjega mojstra besede v prozi in dramatiki. Pri čemer je to najbolj odmevno, ne pa tudi edino dejanje naše osrednje knjižnice.
Vodja Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov Marijan Rupert s Smrekarjevo dopisnico
Pod skupnim naslovom Jaz sem Cankar – in to pove vse! nastaja tudi portal učnih virov o Ivanu Cankarju, v Plečnikovem hodniku pa je še ena posebna razstava, na kateri 17 podiplomskih študentk in študentov različnih smeri akademije za likovno umetnost in oblikovanje v obliki animiranih sekvenc, ilustracij in knjižnih projektov interpretira Cankarjeva pisma in knjige.
Smrekarjeva dopisnica Cankarju
Vse to, skupaj z vrsto spremljevalnih dogodkov, poudarja ravnateljica knjižnice Martina Rozman Salobir, dopolnjuje sporočili osrednjih ljubljanskih razstav v Cankarjevem domu in Mestnem muzeju Ljubljana pa tudi vrsto knjižnih objav, filmov, gledaliških predstav in drugih dogodkov, ki zaznamujejo ali bodo do konca leta še počastili obletnico Cankarjeve smrti.
Sporočilo z Rožnika
Naslov razstave in spremljajočih dogodkov le na videz govori o odločnem, samozavestnem človeku. Kajti pisatelj je kljub velikemu uspehu, ki ga je s svojimi spisi dosegal med bralci, in kljub številnim prijateljem ter še številnejšim častilkam in častilcem še kako dobro poznal osamljenost, revščino in odrinjenost. Prav velik del zasebnih pisem, zlasti tistih, v katerih prosi za denar, bolj zgovorno kot njegova literatura priča o tej redkeje omenjani plati umetnikovega življenja.
Dolgotrajno zbiranje Cankarjeve zapuščine
Potem ko se je prva zapuščinska razprava kmalu po smrti Ivana Cankarja končala z ugotovitvijo, da je samski pisatelj umrl brez vsakršnega premoženja, je na naslednji razpravi nekaj let pozneje prevladala zavest, da je za pokojnikom poleg avtorskih pravic, ki so pripadle sestrama in bratom, z rokopisi, izjemno bogato korespondenco ter nekaj knjigami in drugim drobnim inventarjem vendarle ostal velikanski simbolni kapital. Duhovne vrednosti te ostaline se je zavedala le peščica tedanjih izobražencev, zlasti Cankarjevih prijateljev in znancev, ki so jo shranili, da se ni porazgubila.
Korespondenca, tudi kratki dopisi, priča, da med pisateljem in učiteljico ni šlo za strastno ljubezen, vsaj z njegove strani ne, za globoko prijateljstvo pa prav gotovo.
To gradivo so pozneje večinoma podarili ali prodali Narodni in univerzitetni knjižici, kjer je bilo v veliko pomoč vsem raziskovalcem življenja in pisateljevanja Ivana Cankarja. V novejšem času je, digitalizirano, v veliki meri dostopno širši javnosti.
Pozdrav Simona Gregorčiča Janezu Mencingerju
Najnovejša donacija se s 16 dopisi večidel nanaša na Cankarjevo dopisovanje z Mileno Rohrmann v zadnjih letih njegovega življenja. Po njeni smrti je celotno gradivo dobila njena sestra Vera Rohrmann, iz njenih rok pa je nato prišlo v roke družinskih prijateljev in nazadnje, morda še nekoliko dopolnjeno, v NUK.
Pisma, razglednice, fotografije
Gradivo poleg rokopisa črtice Moje izbe vključuje še pisateljev potni list iz leta 1918, osem dopisnic, ki jih je naslikal Hinko Smrekar, ter nekaj fotografij in razglednic. Na primer s pozdravi Simona Gregorčiča Janezu Mencingerju, ki so se tudi znašli v zapuščini zadnje neveste, kot se je sama imenovala pisateljeva dobrotnica tudi po njegovi smrti. Rohrmannova je pokojnega prijatelja najprej dala pokopati v družinski grobnici, pozneje pa poskrbela za prekop v grobnico slovenske moderne, ki so jo tudi uredili z njenim denarjem.
16dopisov, kolikor šteje najnovejša donacija, se večidel nanaša na Cankarjevo dopisovanje z Mileno Rohrmann v zadnjih letih njegovega življenja.
Razstavo, s katero naj Cankar sam spregovori o svojem intimnem svetu, je pripravil Žiga Cerkvenik, na predstavitvi pa je o njeni vsebini največ povedal ob Silvanu Omerzuju drugi soavtor, Marijan Rupert, ki kot vodja Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov bdi nad tem delom slovenske kulturne dediščine. »Tako bogate donacije v zvezi s Cankarjem v NUK že zelo dolgo nismo dobili!« je poudaril in dodal, da je po njegovi oceni v podarjenem gradivu posebno dragocen rokopis najbrž poslednje Cankarjeve črtice Moje izbe.
Cankarjeva izjemno bogata korespondenca je zdaj v digitalni obliki v veliki meri dostopna tudi širši javnosti.
»Ta spis,« je opozoril, »se konča zelo pesimistično, kot napoved zadnjega doma, torej groba.« Vsa korespondenca, tudi kratki dopisi, pa »priča, da med pisateljem in učiteljico ni šlo za strastno ljubezen, vsaj z njegove strani ne, za globoko prijateljstvo pa prav gotovo«.
