Niso le plezale, ampak tudi šivale bunde alpinistom

RETEČE – Osemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila tudi zlata leta slovenskega oziroma jugoslovanskega ženskega alpinizma. Oblikovale so se izjemne ženske naveze in posameznice, ki se niso zadovoljile s tem, da bi se pustile v navezi voditi moškim in jih ves čas gledati od spodaj, v njihove zadnje plati, ampak so stvari vzele v svoje roke in začele samostojno plezati. Ena od njih je 62-letna Lidija Honzak, članica alpinističnega odseka Matica, znanstvenica z diplomo iz kemije in doktoratom iz medicinskih znanosti, ki se je lansko poletje odločila, da pusti službo direktorice Ljubljanskega univerzitetnega inkubatorja (LUI) in zaživi bolj svobodno življenje. Jutri bo gostovala v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani in v okviru razstave Korajža je ženskega spola predstavila javnosti, kako so alpinistke njene generacije naskakovale in zavzemale alpinistično moško trdnjavo.

Ženske za rojevanje, moški za reševanje

Morda se zdi dandanes nepojmljivo, a vse do konca 70. let ženske kot alpinistke niso veljale za enakovredne moškim. Potem ko sta med vojnama s svojimi vzponi spomenik ženskemu alpinizmu postavili ​ Pavla Jesih in Mira Marko Debelak, so bile sicer dobrodošle v družbi alpinistov, a vendar so ti nanje gledali kot na nesamostojna bitja, ki potrebujejo moškega, da vodi navezo, vsekakor pa po splošnem mnenju niso bile sposobne težkih vzponov. Tudi Lidija je kot začetnica najprej fantom le nosila pivo na vrh stene, a je kmalu začela težiti soplezalcem, naj ji vendar dovolijo, da kaj spleza tudi naprej, ne le kot druga v navezi.
»Ko sem kot novinka prišla na naš alpinistični odsek, so se vsi stari fotri, tako se namreč še sedaj reče bolj izkušenim alpinistom, postavili v špalir in si ogledovali, kakšne bejbe smo prišle na odsek. Takrat sem se pa res počutila nekoliko nelagodno. Spomnim se tudi, kako je neki gorski reševalec po televiziji govoril, da smo ženske ustvarjene za dajanje življenja in te stvari, moški pa za reševanje. Ali pa, ko smo trenirale za prvo žensko odpravo v Pamir in se zbrale na Okrešlju. Neki alpinist ni mogel prenesti, da smo se veselile po vzponih, in nas je glasno nazijal, češ, kaj se greste, p...e smotane. Seveda so bili to le posamezni primeri, na splošno je bilo takrat izjemno in prijateljsko vzdušje. Moški nas nikakor niso namerno izključevali, večina jih je bilo povsem emancipiranih in so nas podpirali,« se še zelo dobro spominja tistih časov.

Lidija je bila tudi udeleženka prve jugoslovanske ženske odprave, in sicer so prav vse, razen ene, ki je žal zbolela za tifusom, osvojile Pik Komunizma (7495 m) v Pamirju. »To je bil velik mejnik, da smo začele drugače razmišljati, samostojno plezati in se združevati v ženske odprave. Tako smo dobile zaupanje vase in druga v drugo. Pri tem nam ni šlo za neki feminizem, prav nasprotno, tudi fantje so se veselili z nami in bili ponosni na nas, sploh ko so videli, da nismo možače, ampak čisto luštne punce,« opisuje začetke uveljavljanja slovenskih žensk tudi v alpinizmu.

Šivale jakne za vrhunske alpiniste

Poleg tega da so plezale po domačih in tujih stenah, so oblačile slovenske alpiniste za njihove vrhunske vzpone. V tistih časih v Jugoslaviji ni bilo mogoče dobiti ustrezne športne opreme, v tujini pa je bila izjemno draga in so si jo težko privoščili. »Nekega dne je Aleš Kunaver dobil idejo, da bi bila pletenina s kocinami, ki se jo je uporabljalo za posteljnino oziroma za deke, primerna tudi za višinske jakne in hlače, kakršne so se dobile le v tujini. Pa smo se z Vlasto Kunaver, Majo Dolenc in Ano Mažar javile za šivilje. Tako smo oblekle kar vso odpravo na osemtisočak Yalung Kang leta 1985. Priskrbele smo si kroje iz tujine, še bolj pa je bilo zanimivo jemanje mere. Ko smo šle na Planinsko zvezo Slovenije, da bi izmerile vse tiste mladce, ki so šli na odpravo, so se kar naprej napihovali in potem gledali, kdo ima več čez junaške prsi. A jaken in hlač nismo naredile samo za člane odprave, ampak smo jih tudi prodajale drugim. Tako smo zbrale za naslednjo žensko odpravo,« smeje se pripoveduje Lidija. Da je bila kakovost teh jaken odlična, je opazila mnogo let kasneje, ko je nekoč v njej srečala Toneta Sazonova - Tonača, legendarnega alpinista in takrat načelnika ljubljanske postaje GRS, ki ji je povedal, da je to njegova daleč najboljša jakna v življenju.

Koža je ostajala na klinih

Največ in najtežje vzpone je plezala z Vlasto Kunaver, danes zdravnico pediatrinjo. Z njo jo je povezala izjemno težka izkušnja v steni Šit, ko ju je zajelo snežno neurje. »Vse je bilo prekrito s snegom in ves dan in vso noč sva se mučili, da sva priplezali do vrha. Od mraza nama je kar koža ostajala na klinih, napredovanje pa nama je preprečil previs, ki sva ga vso noč izmenično naskakovali. Na srečo je Vlasti enkrat zjutraj uspelo. Tudi z vrha stene sva zaradi sneženja in megle komaj našli v dolino. Od takrat sva vedeli, česa sva sposobni, in nobena stena ni bila pretežka za naju,« pripoveduje sogovornica. Seveda so plezanje in gore pripomogli k temu, da je še precej let pred upokojitvijo ugotovila, da ji več kot vpetost v naporno poslovno življenje pomeni občutek svobode. Vodenje LUI, ki se mu je posvečala 10 let, je, kot rečeno, prepustila drugim, še vedno pa je mentorica, poslovni coach in predavateljica. No, malo pa je k odločitvi pripomogla tudi ljubezen, in ta je segla čez meje, v Francijo. »Trenutno veliko delam po projektih, to pa lahko počnem od povsod,« se smeje. Zadnji dve leti, odkar je razpeta med Reteče in Grenoble, Lidija svoje prijatelje na facebooku redno draži s fotografijami in duhovitimi komentarji s plezarij, turnih smuk in izletov po francoskih Alpah z njenim Michelom.