Najlepše pri folklori je druženje
V Piranu in Izoli je v okviru Piranskih glasbenih večerov od srede do sobote potekal 18. mednarodni mediteranski folklorni festival MIFF 2022. Po dveletnem premoru zaradi epidemije koronavirusa je letos znova pritegnil zelo veliko obiskovalcev. Prvi dan so v Piranu bile na Prvomajskem trgu delavnice ljudskih plesov, naslednji večer so se v izolskem parku Arrigoni predstavili švedski, slovaški in slovenski folklorniki, v petek in soboto pa se je plesalo in pelo na Tartinijevem trgu in vzdušje je bilo izjemno.
V vzhodni Evropi živijo za folkloro
Predstavilo se je okoli 200 folklornikov in folklornic, iz osmih uveljavljenih folklornih skupin: organizatorji festivala Folklorno društvo VAL Piran, švedski akademski folklorniki Akademiska folkdanslaget I Stockholm, Kulturno društvo Borjač Sežana, FD Anton-Jože Štrafela Markovci, slovaški Folklore ensamble Dimitrovec iz Bratislave, Folklorno društvo Umag, udinski folklorniki Gruppo corale folcloristico Sot la Nape in slovensko Folklorno društvo Sv. Jurij ob Ščavnici.
V Sloveniji deluje okoli 500 otroških in odraslih ljubiteljskih folklornih skupin, to je skupno približno 10.000 folklornikov in folklornic.
Direktorju MIFF in članu FD Val Piran, ki je folklornik že 32 let, 49-letnemu Lucijanu Borutu Luši, se je zamisel o festivalu, ki je med prvima dvema tovrstnima v Sloveniji, porodila med nastopi v tujini. »Folklora najbolje funkcionira v akademskem okolju, kjer so fakultete. Najbolj priljubljena je v vzhodnoevropskih državah, v Srbiji, na Poljskem, Slovaškem, Češkem, kjer za folkloro živijo,« je poudaril Luša, ki je bil z odlično organiziranim festivalom zelo zadovoljen, a v mislih že v septembru, ko bodo začeli priprave za festival v 2023. V njihovo društvo se vsako leto vpišejo trije ali štirje pari, ostaneta pa recimo dva, pove. Društvo se preživlja z nastopi, en nastop folklornikov stane med 100 in 200 evri, pa tudi z dotacijami. »Piranska občina je ena tistih, ki največ vlagajo v kulturo, a zgolj s temi sredstvi društvo ne bi preživelo. Največji strošek so obleke, ki se obrabijo, cena ženskih je dobrih tisoč evrov, moških pa okoli 500. V našem društvu plešemo vse, prekmurske, goriške, gorenjske, tržaške, belokranjske, štajerske in druge plese, kar pomeni osem oblek na posameznika,« navaja Luša, pa tudi, da je v Sloveniji šivilj, ki izdelujejo tovrstne obleke, izjemno malo.
Lucijčanka Darja Kosi, članica Društva meščanov mesta Piran, ki izdeluje čudovite, unikatne kose nakita, festival spremlja dolgo, tudi zaradi hčerke, ki je bila nekdaj folklornica. »Gre za čudovit dogodek, ki privabi tako domačine kot turiste. Vsaka skupina ima svojo specifiko, zato je prav vsaka odlična,« strne vtise.
Zaradi veliko tresljajev pri plesu ima nemalo folklornikov težave s koleni in gležnji. Medtem ko ima Luša obrabljena kolena, ima njegov mentor, 65-letni Andrej Butina iz Portoroža, ki je bil v folklori aktiven kar 40 let, poučeval jo je kar 27 let, umetna kolena. Kaj naredi dobrega folklornika? »Telesne predispozicije in glasbo mora imeti v sebi,« odgovarja Butina. »Dober folklornik je tisti, ki zna plesati, ima pevski posluh in je dober igralec. Torej tisti, ki obvlada svoje telo, lepo pleše, poje in igra,« dodaja Luša.
Zaradi covida ugasnilo mnogo društev
»Najlepše pri folklori je druženje, smo kot družina,« se strinjajo naši sogovorniki, tudi prvi koreograf stockholmskih folklornikov Magnus Carlegrim, ki je bil s skupino v Sloveniji prvič. Švedi so bili hvaležni za topel sprejem, navdušeni nad lepotami Slovenije, predvsem Postojnske jame, ter osupli nad vročino pri nas. Med občinstvom so poželi veliko zanimanja. Starost njihovih članov je od 49 do 79 let. Na Švedskem folklora ni posebno popularna, izvemo. »Imamo težave z rekrutiranjem novih članov, tudi zato takšna starost,« v smehu pove Carlegrim in še, da sicer vadijo oziroma plešejo vsak torek. »Majhna dežela velikega ljudstva, zato pomemben narod z velikim srcem,« se je zahvalil vodja skupine, preden so odšli še za štiri dni v Ljubljano.
4 leta je stara najmlajša članica umaških folklornikov.
Tudi pri umaških folklornikih, ki so plesali zagorske plese in so bili v Piranu prvič, gre za veliko ljubezen do folklore. »Na žalost pa za folkloro, vsaj v Istri, ni veliko zanimanja, Umag nima te tradicije, Slavonija jo ima,« pove vodja skupine Vlatko Možar, ki obžaluje, da so zaradi covida-19 ugasnila številna folklorna društva. V njihovi skupini najmlajša članica šteje štiri leta in pol, najstarejša 62. Tudi oni vadijo vsak teden. »Družimo se in tako ustvarjamo nepozabne spomine,« je dejal prešerno razpoloženi Možnar.
