Najboljšemu poštarju ste bralci Slovenskih novic rešili dom (FOTO)
»Joj, ko bi vi vedeli, kako ste mi pomagali, pa kako so bili ljudje prijazni. Danes živim bolj mirno,« nam po telefonu razlaga upokojeni poštar Franc Troha iz Stare Oselice, kraja, ki meji na Škofjo Loko in Idrijo, ko ga pobaramo, kako je. Prav na vrhu hriba, ko se izpoje gozdna pot, namreč stoji njegova hiška, ki je bila ob našem prvem obisku natančno pred enim letom nastlana z ogromno nepotrebne šare tako pred hišo kot v njej.
Takrat smo ga obiskali, ker se je ustrašil, da mu bodo zaradi nekega majhnega dolga zarubili hišo, po objavi članka pa je dobrodušnež, ki ga dobro pozna tako rekoč celotna Poljanska dolina, doživel neverjetno podporo bralcev, ki so mu pomagali na različne načine. Kot je razlagal takrat, »imam pokojnino, a imam tudi kredit za hišo, ki sem ga vzel, da bi zgradil dom in skrbel za bolno mamo, ta je medtem že umrla. Ko plačam še položnice, mi ostane bore malo. Po obrokih odplačujem limit, ostalo mi je okoli 2400 evrov. Televiziji in stacionarnemu telefonu sem se odpovedal.«
Kot gasilec rešil dva otroka
Medtem ko nam je v sobici, kjer ni bilo prostora tako rekoč niti za vžigalico, kjer so se na žici na stropu sušila tudi njegova oblačila, kavč, na katerem je spal, pa je bil tako dotrajan, da bi lahko boljšega našli celo v najslabšem zavetišču za brezdomce, kuhal čaj, je pripovedoval, da je vse življenje zelo aktiven.
Bil je pri gasilcih, avtomehanikih, radioamaterjih in gobarjih, v planinskem društvu, svetu krajevne skupnosti, sodeloval pri pripravi prireditev. »Pomagam, kjer lahko in kjer jim prav pridem,« je razlagal, medtem ko nam je ponosno pokazal medaljo, ki so mu jo daljnega leta 1977 odpremili iz beograjske pisarne odlikovanj predsednika republike. »To medaljo sem dobil od maršala Tita,« je z nasmehom, ki kljub težkim časom ne izgine z obraza, pojasnil Troha.
Obiskali smo ga v ponedeljek, ravno na njegov 75. rojstni dan. Na dvorišču naju s fotografom počaka z berglo. »Revma,« pravi, ko se previdno in počasi premika po zaledenelem snegu. Že na prvi pogled je majhno dvorišče čisto nova zgodba, v hiški pa se vse sveti od čistoče in novih stvari. »Ja, moji gasilci so vse to naštimali. Zamenjali so mi laminat, postavili nova vrata, dnevni regal, nov pult v kuhinji, novo kuhinjsko mizo, tudi tistega starega štedilnika ni več,« veselo razlaga, medtem ko v skodelice nataka čaj.
Je dobitnik bronastega občinskega priznanja, ko je bil zaradi pridnosti in prijaznosti leta 1999 izbran za najboljšega poštarja Gorenjske.
Ob našem prvem obisku je potrebo opravljal zunaj, saj stranišče ni delovalo. Zdaj je nova tudi straniščna školjka, pa da mu ne piha, je zaprl podest hiše.
Troha je človek, ki se je vse življenje le razdajal. Je dobitnik bronastega občinskega priznanja, ko je bil zaradi pridnosti in prijaznosti leta 1999 izbran za najboljšega poštarja Gorenjske, poleg tega pa je bil leta prizadeven gasilec, za to, da je gotove smrti iz ognja rešil dva otroka, je prejel tudi medaljo PGD Škofja Loka in gasilsko odlikovanje.
»Včeraj sem dobil rojstnodnevno darilo od krajevne skupnosti, zdaj pa ste me še vidva razveselila,« je navdušen Franc, ki živi sam, družbo pa mu dela leto in pol star pes Bobi. Po objavi našega članka so mu na pomoč priskočili lokalni gasilci, ki so mu uredili bivališče in ga opremili, Kmetijska zadruga, Karitas, Rdeči križ Škofja Loka, ki mu je pokril zaostale položnice, Polikom Škofja Loka, pa Pošta, ki mu je pokrila limit. Lyons club Škofja Loka mu je nakazal 3000 evrov, ekipa Radia 1 je nakazala štiri tisočake.
Zamenjali so tla, jih izolirali, prebelili, zrihtali elektriko, uredili kuhinjo in kopalnico, skratka vse. Res sem zadovoljen.
»Najbolj pa sem res hvaležen vsem posameznikom, ki so se odzvali,« je hvaležen Troha. Ko ga povprašamo, koliko ljudi se je odzvalo, se počasi dvigne s stola in iz omare vzame zvezek. »Vse imam zabeleženo, 55 jih je bilo, 55 jih je poslalo pismo s kakšnim evrom v njem. Če omenim enega, bi morali vse, toliko jih je. Skupno se je zbralo okoli 3000 evrov,« pojasnjuje Troha.
Na novo opremili
Aprila letos je prišlo, pripoveduje, 10 do 12 gasilcev in na tovornjak so naložili vse, kar je bilo za stran. »Potem so pa konec avgusta prišli še enkrat in se lotili hiške. Zamenjali so tla, jih izolirali, prebelili, zrihtali elektriko, uredili kuhinjo in kopalnico, skratka vse. Res sem zadovoljen,« pripoveduje, medtem ko odpira škatlo z medenjaki in nam jih ponudi. Trenutno mu skrbi povzroča pokvarjen avtomobil, brez katerega ne more ne v trgovino ne k zdravniku. In čeprav mu revma krivi noge in roke, pa pravi, da vozi še lahko, celo lažje kot hodi.
75
let je dopolnil.
»Pa streho bi moral zamenjati, res je že dotrajana, tudi signala za televizijo nimam, a to zimo sem zaradi dobrih ljudi res pričakal povsem drugače kot do zdaj. Hvala še enkrat vsem. Zdaj sem na pozitivni nuli,« z nasmehom na ustih dodaja naš slavljenec. Ko nas pospremi, se ravno pripelje pismonoša. »Aha, Rdeči križ me obvešča, da lahko hrano prevzamem samo še v sredo,« pravi.
