Na muzejskem vlaku v družbi Božička

Vožnja z muzejskim vlakom je izjemno privlačna in očarljiva priložnost za (nedeljski) izlet. Resnično je nostalgična in vsakogar popelje v zgodovinski trenutek, ko so po evropskih progah sopihale parne lokomotive. Stik s takšno preteklostjo je seveda še kako pomemben, da sploh razumemo ves tehnološki napredek, ki nas je že zdavnaj dohitel. Slovenske železnice že šesto leto zapored povabijo na ta starodavni vlak tudi Božička. Kar 28-krat se bo v prazničnem decembru popeljal in vzradostil še posebno tiste najmlajše, ki še verjamejo v pravljične dobrotnike in jih čas potrošništva še ni zamazal.

Decembra, ko je mogoče vse in še več, smo nekaj čarobnega prahu trosile tudi Slovenske novice, ki smo v sodelovanju s Slovenskimi železnicami 15 družin, ki so v minulih dneh izpolnile nagradni kupon, popeljale na adventno obarvano železniško popotovanje. Za vse tri trase, med katerimi ste lahko izbirali sami, smo zavrteli boben sreče in izžrebali 15 srečnežev, za vsako relacijo po pet, ki bodo na dan odhoda in iz rok gospe Božičkove prejeli vsak po eno družinsko vozovnico za dve odrasli osebi in dva otroka.

Prvo peterico družin naših zvestih bralcev je adventni vlak popeljal že minulo nedeljo, in sicer od Ljubljane do Postojne (in nazaj). To srečo so imeli Antončičevi iz Sežane, Kraljevi iz Tabora, Permetovi iz Škofje Loke, Jože Zupančič iz Ljubljane je na vlaku užival ob svoji Vlasti in z vnukoma Anžetom in Urško, »resnično, še nikdar se nismo peljali z muzejskim vlakom, kaj šele, da bi na njem srečali Božička«, so bili radostni, kot so bili tudi Zupanc-Feltrinovi iz Radovljice.

Mama Judita je vzneseno pripovedovala: »S pomočjo Slovenskih novic smo se prijavili za izlet z muzejskim vlakom, saj obe deklici, Zala in Lara, obožujeta vse tri decembrske dobrotnike. Z možem Jernejem sva jima želela zato omogočiti, da bi Božička končno videli v živo.«
 

Dvanajst ton premoga

»Dobrodošli na muzejskem vlaku!« je nenadoma zakričal čisto pravi Božiček. Malčki, ki so s starši do kraja napolnili sedem vagonov, so presenečeno pogledovali, nekateri, tako srečni, ker so ga končno videli v živo, so se menda, kot so nam pripovedovali njihovi vzgojitelji, prelevili iz parkeljčkov v angelce. Mirno so sedeli in prav pohlevno čakali na srečanje z bradatežem.

Že pred tem, bilo je v soboto zvečer, sta morala strojevodja Iztok Bizjak in njegov kurjač v ledeno mrzlem večeru primerno osedlati svojo jekleno in črno lepotico. Zakuriti takšno lokomotivo je namreč dolgotrajen postopek. »Kar osem do devet ur traja, da se voda segreje in da pride para slednjič do tistega delovnega pritiska, ko se lahko lokomotiva sploh premakne,« je navrgel Bizjak, medtem ko se je vse okoli njega že dodobra kadilo in dimilo, puhalo in pihalo.

V nedeljo jo je iz Ljubljane peljal v Novo Gorico in nazaj. »Približno 12 ton premoga je gori!« je pokazal. Kurjač pa je medtem že pridno nalagal to fosilno gorivo, ki je v peči segrevalo vodo v kotlu in sprožilo reakcijo, ki si jo je leta 1712 kot prvi zamislil že Anglež Thomas Newcommon, več kot pol stoletja pozneje pa jo je močno izboljšal njegov bolj znani rojak James Watt.

Vse drugo so opravile izkušnje: voda se je pod visokim tlakom uparjala, para pa je odpotovala po ceveh v dva parna stroja in tako premikala pogonska bata naprej in nazaj, pri čemer sta bata prek batnic in ojnic povezana s kolesi. Prek pogonskega mehanizma se je gibanje bata preneslo na kolesa in jo slednjič, ob 11.55, tudi pognalo, lokomotivo iz leta 1943, namreč!
 

Ne na rusko fronto, do Postojne

To je strojevodja Bizjak pred tem še zadnjič ljubeče premeril, »veste, nemške izdelave je, izdelali so jo v drugi svetovni vojni za potrebe transporta nemške vojske«. Izvedeli smo, da je lokomotiva vozila na rusko fronto, da je bila narejena na hitro, a izjemno kakovostno. Da lahko doseže hitrost 80 km/h, ki pa je tokrat nismo dosegli.

Zanimivo, da je bila kompozicija sedmih vagonov še za desetletje starejša od lokomotive. In da je bilo v njih tako prijetno toplo in živahno, malo pa tudi neučakano.
Otroci so si želeli že zdavnaj kreniti in končno zaslišati značilen zvok, s katerim takšna lokomotiva opozarja na svoj prihod in prisotnost, ču-ču, ču-ču, ču-ču, so najmlajši že vedeli in drug za drugim cvrčali.


Da je muzejski vlak res čudežen, smo se prepričali že ob prvem pogledu skozi orošeno okno. Mimoidoči ob celotni trasi so se vse do Postojne kar naprej zvedavo ozirali, mahali, nekateri celo z belimi prtiči in robci.