ŽALOST DO NEBA

Mamo, očeta in sina je Lenki vzel rak

Objavljeno 07. november 2019 14.22 | Posodobljeno 07. november 2019 14.36 | Piše: A. L.

Očim ji je delal, kar se ženskam dela.

Društvo Humanitarček pozabljenim starostnikom daje glas. FOTO: Guliver, Getty Images
Ko je bila majhna, je Lenka s štirimi sestrami in z bratom ostala brez očeta. Kriv je bil rak. Že mladi so morali na polje, tako je sama pobirala krompir že pri šestih. Šola ni bila v prvem planu. Zjutraj pred njo so bili v hlevu, popoldne pa na polju. Zaradi vonja, ki so se ga navzeli od živali, so jih klicali 'gnojšeki'.

Nekaj let kasneje je mama spoznala novega partnerja in Lenka je pri devetih dobila očima. Sprva se je zdelo vse dobro, nato pa se je prvič zgodilo, da je sestra zbolela. Ostala je doma, očim pa z njo. Ko se je Lenka z mamo vrnila s polja, je bilo s sestro res slabo. Jokala je in bruhala. Ne glede na to, da še ni bila zdrava, je naslednjič vseeno raje odšla z njima delat, kot da bi ostala doma. Zakaj, je spoznala kmalu, ko je vročino dobila sama. Mama jo je spraševala, mar ne bi šla raje z njima delat, a je želela ostati doma in brati. Okoli poldneva pa se je zgodilo. Očim je smrdeč po alkoholu vstopil in ji naredil, kar se dela ženskam. Bolelo jo je, on pa ji je zabičal, če bo povedala mami, ji bo »gobec razbil pa meni tudi«. Mama je pešala, kriva je bila bolezen in enkrat se je z dela prej vrnila domov. Lenko je zalotila z njim in ga poskušala pregnati, tudi s ponovijo. A bila je šibka. Z roko jo je odrinil v steno, nekaj dni kasneje je mama umrla. Kriv da je bil krvni rak, tako kot že pri očetu. S sestro Jero so ju ločili, vsaka je odšla k svoji novi družini.

Novo življenje Lenki ni prineslo nič dobrega. Tepli so jo, na mamin grob je niso pustili, skrbnik pa ji je počel, kar ji je očim. Zato je pri 16 letih pobegnila. Na poti je spoznala moškega, ki jo je vzel k sebi. »Samo za ženo sem morala biti. Tega sem bila že vajena. Če nisem bila, me je pretepel,« se je izpovedala. Dobila sta tudi otroka, malega Jožija. Ko je njen partner prvič položil roko nanj, je odšla: »Sem si rekla, Lenko lahko 'gajžvajo', Jožija pa ne!«

Najprej so jima pomagale nune, sama je denar služila, ko je čistila po hišah, Joži pa se je počasi izšolal in začel tudi služiti. Spoznal je dekle in jo pripeljal domov. Lenke snaha, s katero je Joži imel dva otroka, ni preveč marala. A za voljo vnučkov je potrpela, Joži pa je vse bolj pešal. Tudi njega je vzel krvni rak: »Še ohladil se ni, pa je mlada šla z bankirjem iz službe.«

Lenka je ostala sama. S slabimi 300 evrov pokojnine pozimi ne more pokriti niti vseh položnic. Ko so jo iz društva Humanitarček obiskali, je bila v stanovanju brez elektrike, želodček si je polnila z juhami za nekaj centov. Navadno jo je razredčila, da jo je jedla par dni in si ob njej privoščila še kakšen kos kruha: »Pri 78 ne rabim več. Duša me boli. Ponoči sanjam očka pa rejnika. Če se spomnim, me boli.«

Ko so Lenki prišli na pomoč, je le jokala. Želela si je le rož, da jih nese na mamin in Jožijev grob.

Lenkino življenjsko zgodbo je objavilo društvo Humanitarček v sklopu projektVida, glasbeno, družbeno odgovornega projekta, ki daje glas pozabljenim starostnikom.




Deli s prijatelji