Slovenka doživela umor med aborigini, 15 mesecev je bila ujeta na Salomonovih otokih

»Ujeta v svobodi ni samo zgodba o mojem potovanju, opisuje ogromno zgodb močnih ljudi, ki sem jih spoznala na poti. Tudi od njih sem se učila. In upam, da se boste tudi vi. Želim si, da ta knjiga, poleg vseh zgodb zanimivih ljudi, ki sem jih spoznala na poti, v vaše misli prinese tudi moč. Moč, s katero lahko sežete višje. Tja, kjer so vaše sanje, in tja, kjer boste ujeti v (svoji) svobodi,« s tako iskreno in iskrivo mislijo svoj knjižni prvenec na pot pospremi Anja Kovačič, strastna popotnica, ki jo je po daljši ekskurziji v novinarskih vodah, marketingu in odnosih z javnostmi pot zanesla v novo življenje.

Knjiga za na pot

Zaradi razmer, ko je svet udarila pandemična katastrofa, je ostala ujeta daleč od domačih, Slovenije, Evrope. Sama in prepuščena lastni iznajdljivosti, predvsem pa neizmernemu pogumu, je obtičala na Salomonovih otokih. Vsi poleti domov so bili odpovedani. Deželi se je bližal tropski vihar. Med popolnimi neznanci je bila prisiljena spopasti se z mnogimi neprilikami, na lastni koži je občutila silovitost ciklona Harold. Strah v kosti ji je nagnal umor, ki ga je doživela med aborigini. A tegobe ji niso vzele samozavesti, nasprotno, v tropskem raju, kjer se je za dobro jutro potapljala z morskimi psi, je razvila pristne odnose s tamkajšnjimi ljudmi, se čez noč prelevila v učiteljico na vaški šoli, se poistovetila z navadami in običaji ter na novo odkrila sebe.

Svojo pot, pot dvojnosti, polno ovir in čara, ki ga doživijo le redki, je v petnajstmesečni odisejadi po Avstraliji, Havajih, Fidžiju, Salomonovih otokih beležila s peresom in objektivom. Svoje misli, dognanja in doživetja je strnila v liričnem zapisu, ki ni samo potopisna pripoved iz oddaljenih dežel, ampak tudi pot v globine svoje biti, razmišljanja o krajih, ljudeh, življenju, stvarstvu.

»Ali sem res morala tako daleč stran, da se spoznam in sprejmem?« se sprašuje avtorica, ki ji je odgovor dalo življenje samo: »Prišlo je kar samo od sebe. To se zgodi, ko si na pravi poti. To se zgodi, ko se začneš sprejemati.«

Anja kljub mladosti sicer ni pionirka v popotniškem avanturizmu. Nemiren popotniški duh jo je že v rosnih letih popeljal na Tajsko. Z alpinistično odpravo je pred petimi leti odkrivala Nepal, duh avanturizma pa je nadkrilila z dobrodelnostjo, saj je s pomočjo Vikija Grošlja in drugih članov odprave pomagala najbolj prizadetim v uničujočem potresu. Plesala v Južni Ameriki in na Kubi. Delčki teh izkušenj so tudi zajeti v njenem potopisu.

Delov novinar Boštjan Videmšek je Anjin zapis pospremil s pomenljivimi besedami, da v roke bralcev prihaja »nežna, ženska verzija Zaplotnikove osmišljenosti poti in brezciljnosti cilja. Knjiga za na pot. Dobesedno.«

Psihologinja dr. Veronika Podgoršek pa je v njej odkrila zakladnico priložnosti, »kako skozi moč, drznost, pot, samospoznavanje nekoga drugega dobiš kot bralec možnost samorasti. Tako ne ostane 'zgolj Anjina zgodba', temveč postane zgodba, pot, možna sprememba vseh nas, tebe, mene.«