NA POMOČ OSTARELIM

Čudežni deklice in dečki v Ljutomeru

Objavljeno 18. maj 2020 16.25 | Posodobljeno 18. maj 2020 16.25 | Piše: Lovro Kastelic

Študenti končujejo prostovoljno delo v tamkajšnjem domu starejših občanov. Grega Martin Glas: Pomembno je, da se znaš pogovarjati, da nisi robot, ki samo pride in gre.

Čeprav so bili stalno ob njih, jih stanovalci do zadnjega niso videli v obraz. FOTO: Žiga Metelko
V obdobju epidemije se je slovenska študentarija izkazala tudi na področju – prostovoljstva. Prvega aprila so se študentke in študenti medicine ter zdravstvene nege lotili nečesa tako plemenitega, da je Slovenija resnično lahko ponosna. V obeh žariščih, kjer je bila največja eksplozija okužb pa tudi smrtnih žrtev, so se viteško postavili kar v prvo frontno linijo v boju proti virusu.
V Mali Nedelji je ta hip nastanjenih samo še 16 prostovoljcev, ki so se odzvali pozivu Zbornice zdravstvene in babiške nege. Stanje se je v ljutomerskem domu starejših občanov vendarle umirilo.

Žiga Metelko je tudi predsednik Sekcije študentov zdravstvene nege in babištva. Zdaj je deloval tudi kot koordinator in vodil armado 55 prostovoljcev, najprej v Šmarju pri Jelšah, že kmalu zatem v Ljutomeru. V ponedeljek bodo zaključili svoje poslanstvo in se vrnili na fakultete. Epidemije je konec. A nikoli, so nam povedali v en glas, ne bodo pozabili na mesec in pol garaškega dela in nečloveških naporov, solz sreče in žalosti, najboljše možne prakse njihovega življenja.
image
Na čelu mladih, ki so prišli pomagat, je bil Žiga Metelko. FOTO: Dejan Javornik

Zbujali so se ob pol šestih zjutraj, sledila je zahtevna procedura oblačenja: študentke in študenti so morali biti vseskozi v tyveku, značilnem in klavstrofobičnem kombinezonu, zaradi katerega jih je imel marsikdo kar za – vesoljce. Njihovih obrazov, ki so jih prekrivale zaščitne in zastrašujoče, a obvezne maske, očala, vizir, domala mesec in pol sploh ni bilo na spregled. Mesec in pol so bili edini stik, ki so ga imeli starostniki s svetom. Po 13 urah zdravstvene nege in drugih storitev so zvečer od utrujenosti samo še popadali v postelje.

Ločiti morali moža in ženo

Kup vprašanj se jim je podilo po glavi, ko so pred mesecem in pol prihajali na območje, kjer se je covid-19 pokazal v najbolj agresivni luči. »Odločitev kljub vsemu ni bila lahka,« se je spominjal Metelko. »Z vprašanji, koliko časa bomo od doma, kaj, če se okužimo, smo se gotovo vsi spopadali. Toda želja po pomoči je prevladala …«

Domačega okolja odtlej niso videli. V tem času so se soočali z ljudmi, ki so preživljali izjemno osamljenost. Zaprti v sobah in prikovani na posteljo že predolgo niso videli svojcev. Zaradi organizacije čistih in nečistih con so morali nekateri pari, ki živijo skupaj v domu, pred očmi prostovoljcev celo narazen. Čeprav sta bivala v isti stavbi, se mož in žena, ker je bil nekdo od njiju pozitiven, ves ta čas nista smela videvati. »Bilo je res žalostno,« je dejal Metelko, »kot je bil žalosten tudi trenutek, ko smo se morali že drugi dan našega prostovoljstva prvič srečati s smrtjo.« Zvečer so zato potekali redni pogovori, zaradi katerih ni bilo do danes nikogar, ki bi obupal, jih zapustil, še več, »bila je to izjemna izkušnja, ki je ne bomo pozabili«.

Najboljše zdravilo je topel pogovor

Čeprav so bili njihov edini socialni stik in so bili vsak dan skupaj, so uporabniki doma nekatere od prostovoljcev videli prvič do neke mere šele v ponedeljek. »Pa še to samo za trenutek, ko smo si zamenjali del opreme. Videli so nas samo v oči ali še to ne, če so bila naša očala preveč zarošena,« je dejal Metelko.
image
V ljutomerskem domu za starejše občane se je stanje umirilo. FOTO: Dejan Javornik

Marsikdo je izjemno težko razumel, da je v domu prisoten nevidni sovražnik in da so v strogi izolaciji zato, ker jih želijo zaščititi pred najhujšim. Ogromna odgovornost je bila na plečih slovenske prihodnosti, stare med 20 in 26 leti, izkazalo se je namreč, da njihovo prvotno poslanstvo še zdaleč ni bila zgolj zdravstvena nega, temveč predvsem biti človek. Vsi do zadnjega so se prepričali, da je bil najboljše zdravilo iskren in topel pogovor. Človeškost, ki so jo izolirani starostniki tako zelo pogrešali. Tudi Grega Martin Glas se je prepričal, »kako je v tem poklicu pomembno, ne da predpišeš pravo zdravilo, zaviješ rano, zamenjaš plenico, temveč da se znaš pogovarjati, da nisi robot, ki samo pride in gre«. Ali pa prostovoljec Ludvik Drobne: »Res ni treba veliko, da pride do občutnega izboljšanja, saj je bila že navadna skodelica kave za marsikoga vrhunec dneva ...« Ajda Španring je z gospodom po zajtrku, denimo, vsak dan telovadila. Postala sta velika prijatelja. »Povedal mi je, da je bilo najino druženje zanj najlepši košček dneva. Ko se zadeve umirijo, se bom z njim zagotovo še srečala!« Pa tudi Katja Strouhal, Teja Zakrajšek, Katja Čeh, Veronika Slemenšek in Antonela Stepančič so iz dneva v dan spoznavale, kako malo je treba, da se v sicer prestrašenih očeh tega ali onega uporabnika zasveti žarek zadovoljstva.

Neki uporabnik je nazadnje vsem skupaj z vso hvaležnostjo dejal: »Vi ste bili moji čudežni dečki in čudežne deklice!«
Če mu že niso rešili življenja, so mu ga krepko olajšali. 
image
Sekcija študentov zdravstvene nege in babištva ter Zveza študentov medicine Slovenije sta se povezali in prostovoljno pomagali v Domu za starejše občane v Ljutomeru. FOTO: Dejan Javornik
13
ur na dan so pomagali.
Z vprašanji, koliko časa bomo od doma, kaj, če se okužimo, smo se gotovo vsi spopadali. Toda želja po pomoči je prevladala.




Deli s prijatelji