FOTO: S strahom čakajo november

KOROŠKA BELA – Novembra 1789 je s Karavank prihrumel zemeljski plaz in na Koroški Beli porušil 40 hiš. Z vrha pobočja Potoške planine v karavanški verigi že nekaj let tiho, a vztrajno spet grozijo naselju dve večji plazeči gmoti, plazova Čikla in Urbas, ter nekaj manj obilnih. Toliko bolj ob deževju, kakršno letos spet pričakujejo novembra.

Problematični most

»Postali smo zanimivi, celo turistično,« pove Janez Vilman, ki nas je pred časom opozarjal na nevarnost plazov s Karavank: »Kraj se je spremenil z urejeno strugo potoka Bela, ki ni bila očiščena in urejevana najmanj osemdeset let. Dobili smo lepo in uporabno gozdno cesto, ki gre do sotočja potokov Urbasa in Čikle in Zalniče, zadnji sploh nikjer ni označen. To cesto že uporabljajo sprehajalci, pozimi bo možno sankanje, ob tem pa uživanje v naravi, tudi v potoku Bela, ki ima nove pregrade, voda pa skozi njih teče v slapovih in spodaj nastajajo tolmuni, primerni za poletno osvežitev.«

Potok Bela po vhodu v vas zavije natančno po sredi naselja. Struga je bila, milo rečeno, zanemarjena. Eno leto so urejali strugo, ki je danes kraju v dodaten okras. »Pa še nekaj je: krajani se zavedajo, da ni več možno odmetavati nesnage in odpadnega materiala kar v strugo, kar je bila praksa v preteklosti,« pove Vilman in nas povabi na ogled urejenega zgornjega dela struge. Tam so gradbinci postavili visoke pregrade. »Te nas že delno varujejo oziroma so prvi ščit pred grozečo nevarnostjo zaradi plazov Čikle in Urbasa. Projektante in izvajalce projekta je treba za opravljeno delo pohvaliti.« Torej je zdaj idealno, skorajda idilično? »Ne, sploh ne! Ostaja vprašanje mostu ob gasilskem domu, kajti tudi strokovnjaki, med njimi Danijel Magajne iz Ajdovščine, ki se res spozna na take razmere, menijo, da je ta most največje vprašanje za propustnost ob morebitni sprožitvi plazu. Nastal bi tampon in material ter voda bi ušla izpod nadzora v strugi.«

Odvodnjavanje ne deluje

Kaj se danes dogaja nad Koroško Belo, na pobočjih Karavank? Vilman, ki je živi monitor dogajanja, razmere na terenu spremlja že 65 let in je v lokalni civilni iniciativi odgovoren za zgornji del pobočij, kjer sta med drugim izvira problematičnih potokov Čikle in Urbasa, po njiju imajo imena tudi plazišča, razloži: »Urbas miruje, ker že tri leta ni bilo večjih padavin, a ni izključeno, da jih ne bo prinesel letošnji november. Območje se zarašča, postavljene so kamere in meritvena mesta. Največji problem je še vedno gozdna cesta, ki so jo obnovili čez ilovnati predel plazu, kar je nesprejemljivo. Naša civilna iniciativa še danes nima odgovora od občine Jesenice in ministrstva za okolje in prostor. Nihče uradno ne pojasni, ali umestitev te ceste in promet s težko gozdno mehanizacijo ter tovornjaki s hlodovino, ki so težki do 25 ton, vplivata na gibanje terena. Cesta se pogreza zaradi neustrezne sestave tal, za njo pa se teren trga. Odvodnjavanje ne deluje, hkrati se ustvarja pritisk teže na plazovno ilovnato območje Urbasa.« Kakšno je stanje naprej, na območju Čikle? Vilman pravi, da se teren umirja: »Znova je treba poudariti, da ni bilo večjih deževij. Opaziti je, da se trga kamenje in drsi v strugo potoka. Upam, da to ni nevarno. Pravzaprav bi lahko bilo celo dobro. Narava po svoje misli na nas. Velike skale letijo v strugo, kar je drobirja, ki lahko ustvari tampon, pa drsi stran od struge.« Vilman omeni problem izvira vode Čikla-1, saj se je ustvaril skalni podor. »Na to sem opozoril civilno zaščito občine Jesenice in pristojne geologe. Če bi šel material nižje, bi se ustvarila zajezitev, zadaj bi se nabiral material, višala bi se teža in nato bi prišlo do statične porušitve in plazu, kar pomeni veliko težavo za naš kraj.«

Ministra še čakajo

Na vrhu Čikle so postavljene merilne naprave. »Krajani se sprašujemo, kakšne podatke se zbira, za kakšne namene in kdaj nam bodo predstavljeni. Videli smo, da so zvrtali nove vrtine na Čikli, na Urbasu, vzhodno od vasi pod Malnežem. Menimo, da bi nas morali odgovorni vsaj v lokalnem časopisu, ki ga dobimo vsi krajani, sistematično in redno obveščati o stanju na terenu in izsledkih strokovnjakov.« Strah pred uničujočim plazenjem je še vedno prisoten. »Seveda, še vedno nas skrbi,« sklene Janez Vilman: »Tudi ministra za okolje Simona Zajca smo obvestili o tem, pa ni nobenega odgovora. Nadejamo se, da nas v kratkem obišče in gremo skupaj na teren. Do nas je sicer prišla neka delegacija z ministrstva za kmetijstvo. Ampak kaj so dognali, še dandanes ne vemo.«