SLAMNIKARSTVO

Domžalci so jih šivali tudi v New Yorku

Objavljeno 10. junij 2019 13.01 | Posodobljeno 10. junij 2019 13.01 | Piše: Primož Hieng

Vroča sobota v Domžalah v znamenju več kot 300 let stare tradicije slamnikarstva.

Klobučarski mojster Sergej Pajk Fotografije: Primož Hieng
K sreči in še pravi čas so se v Domžalah začeli zavedati pomena te dediščine, tako da z oživljanjem več dejavnosti za zdajšnji čas in poznejše rodove ohranjajo nekdanjo slamnikarsko obrt in industrijo. V Godbenem domu so uredili Slamnikarski muzej, pred šestimi leti pa so prvič organizirali Slamnikarski sejem.

image
Z modernimi klobučki v vroče poletje
Pripravlja ga prav Slamnikarski muzej, ki deluje v sklopu Kulturnega doma Franca Bernika Domžale.

»Tudi letošnji je bil tematski, torej slama in vse, kar iz nje naredimo, seveda pa v prvi vrsti slamniki in prikaz pletenja kit iz slame. Poleg predstavitve slamnikarstva in slamnatih izdelkov domačih in tujih razstavljavcev je potekal še spremljevalni program z različnimi glasbenimi, plesnimi in pevskimi nastopi domžalskih skupin, z rokodelskimi prikazi, vodenimi ogledi in animacijami za otroke,« je povedala Katarina Rus Krušelj, sodelavka Kulturnega doma Franca Bernika.

Kaj delajo s slamo tujci, je zanimalo marsikaterega obiskovalca. Iz hrvaške Koprivnice so prišli predstavniki tamkajšnje turistične skupnosti in prikazali, kako pri njih ustvarjajo slamnate izdelke, članice slamarske sekcije HKPD Matija Gubec iz srbskega Tavankuta pa med drugim iz slame izdelujejo slike. Izdelke so pokazali še nizozemski rokodelci. Vsi so dokazali, da je slama zelo uporabno gradivo, ne le za slamnike, ki jih sicer poleti radi nosimo, če ne v mestu, pa na polju ali ob morju. Prav poletje je spodbudilo modno oblikovalko Matejo Kozina, da je pripravila imenitno modno revijo v znamenju letnega časa, ki je tik pred vrati.

»Letos so moderne bela, rdeča, zelena in črna ter seveda pisana oblačila,« je povedala Mateja. »Osebno imam najraje črno, in če te ne bi bilo, bi zagotovo izbrala turkizno modro. Ob pripravi modne revije sem se zelo poglobila tudi v simboliko barv. To je zelo pomembno, ko izbiramo oblačila in pokrivala.«

image
Klobučarski mojster Sergej Pajk Fotografije: Primož Hieng
Slama se ne uporablja samo za slamnike, temveč je zelo primerna tudi za prekrivanje streh. Primož Marchel je zaposlen v podjetju Golnar, kjer ohranjajo tovrstno tradicijo. Z izumiranjem slamnatih streh so izumirali obrtniki, ki so to delo opravljali. Eden od redkih, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo, je Anton Golnar iz Sovjaka pri Svetem Juriju ob Ščavnici.

Teoretično znanje, ki ga je pridobil na tečaju, je utrjeval z občasnim popravljanjem starih s slamo kritih streh. Ker se je obseg del povečeval, je moral vzeti obrt in se povezati z zavodi za varstvo kulturne dediščine v Mariboru, Celju in Novem mestu. Tako dobiva večja dela, na primer obnavljanje in vzdrževanje kulturnih spomenikov. »S pripravo slame za prekrivanje je zelo veliko dela,« je povedal Primož. »Za vse poskrbimo sami, od setve do žetve, čiščenja ali škupanja slame, priprave snopov in podobno. Slamnate strehe so debele približno 25 cm in vsak centimeter pomeni eno leto njene življenjske dobe.«

Kaj delajo s slamo tujci, je zanimalo marsikaterega obiskovalca.

V Slamnikarskem muzeju so v zadnjih letih pripravili več tečajev pletenja kit in šivanja slamnikov, zadovoljni pa so bili tudi z udeležbo tečajnic in tečajnikov. Med temi je izjemen korak naprej napravila Ana Cajhen. »Šivanje slamnatih kit me izpolnjuje in mi je hkrati v veliko veselje,« pove Ana. »Ukvarjanje s slamo se je začelo iz gole radovednosti, ko sem se na tečaju šivanja v praksi podučila o tem, kar kot sodelavka muzeja v teoriji podajam obiskovalcem. Odločila sem se, da prispevam k obuditvi tradicije izdelovanja slamnikov in drugih izdelkov iz slame, da ponesem star način izdelovanja v nove čase, da obudim delo rok Domžalcev, ki je bilo predolgo razvrednoteno. Zdaj kupce razveseljujem s svojimi cekarčki, pujski, škatlicami ter torbicami in torbami.«

Nekaj pred poldnevom so pripravili še vrh letošnjega Slamnikarskega sejma, ko so tudi uradno odprli sezono nošenja slamnikov. Vsak s svojim sta se tokrat pokrila domžalska podžupanja mag. Renata Kosec in novi ambasador nošenja slamnikov dr. Noah Charney, profesor umetnostne zgodovine in publicist, ki že nekaj časa živi in dela v Kamniku.

Kar 25 tovarn slamnikov!

Pred drugo svetovno vojno je vsak moški nosil klobuk, poleti seveda slamnatega. Okrog leta 1900 je bilo v domžalskem slamnikarstvu zaposlenih tisoč ljudi, ki so delali v kar 25 tovarnah. Leta 1920 je delalo 2100 ljudi, na leto so napravili milijon slamnikov. Šivali so jih tudi v New Yorku, saj se je tja izselilo 390 Domžalcev in Domžalk.

Ob tem je direktorica KD Franca Bernika Cveta Zalokar povedala, da so Američana Charneyja izbrali zaradi tega, ker ima izjemno lep in prijazen odnos do slovenske dediščine, da jo zelo ceni, ko jo spoznava. Poleg tega piše o tem, verjetno pa je beseda o slamnikih in Domžalah že pohitela prek meja. »Šele zdaj se zavedam, da so bile Domžale svetovna prestolnica slamnikov,« je med drugim povedal Charney. 
Deli s prijatelji