TRAGEDIJA

Andrej Perko o tragediji in delu CSD: Če je to res, je to nedopustno in nečloveško

Priznani slovenski psiholog ne more verjeti, kako je možno, da je obdukcija pomembnejša od srečanja staršev z umrlim otrokom.
Fotografija: Dr. Andrej Perko, psihiater in publicist. FOTO: Mavric Pivk, Delo
Odpri galerijo
Dr. Andrej Perko, psihiater in publicist. FOTO: Mavric Pivk, Delo

Slovenijo je minuli teden pretresla utopitev 10-letnega Jaše v reki Soči. A ko smo že mislili, da huje ne more biti, sta oglasila dečkova starša in v pismu izpovedala, kaj se je dogajalo usodnega dne. Pudarila sta nerazumno delovanje CSD-ja in koliko naporov sta morala vložiti v to, da sta sploh prišla do otroka in se od njega poslovila.

Priznanega slovenskega psihologa Andreja Perka smo vprašali, kaj pravi na njuno razkritje, da je trajalo kar pet ur, da sta sploh izvedela, da je njun otrok utonil in da sta prišla v stik s sinovoma in starima staršema, ki so bili priča dogodku. Perko je dejal, da ne pozna točnega delovanja centrov za socialno delo v takšnih primerih, niti ne ve, kaj točno je bila njegova vloga v tem primeru, a je, če je res, kar sta navedla starša preminulega dečka, dejal, da je to nedopustno in nečloveško.

»Kaj je res in kaj ni, ne moremo točno vedeti. Če je to res, je to huda napaka, to je nečloveško in nedopustno, če otroci res prosijo, da pokličejo starše, pa se jih ne. Že zaradi sami njih bi jih morali takoj obvestiti, da sporočijo smrt. Nedvomno bi morali starše takoj poklicati. Za to ni opravičila in izgovorov,« je bil oster.

Obdukcija bolj pomembna od slovesa? Nedopustno!


Ob tem je še dodal, da na centre za socialno delo dostikrat letijo očitki, ampak  je mnogokrat kaj iz trte izvito. »Ljudje imajo neko predstavo, kako bi moralo biti in dostikrat so žalostni in razočarani, ko ni tako. Kaj je v ozadju, ne vem, bi moral slišati obe plati.«
Perko je dejal, da ne more verjeti, kako je možno, da sta starša tako dolgo čakala in iskala otroka, preden sta se lahko poslovila od njega. Spomnimo, starša sta v pismu navedla, da sta do njega prišla šele naslednji dan, ko so ga pripeljali na ljubljanske Žale. »Starši bi morali priti do otroka pred obdukcijo. Sprašujem se, kako je možno, da starši ne morejo priti do otroka, ker ga naprej odpeljejo na obdukcijo? Kako je lahko bolj pomembna obdukcija od srečanja staršev z otrokom, ki je umrl. Kako je to možno?«

Poudari, da je srečanje staršev z umrlim otrokom izjemno pomemben trenutek v procesu žalovanja. »Takšno ravnanje ni sprejemljivo. Da je bolj obdukcija pomembna? Ne more biti razlog, da je to njihovo delo, da je to njihova služba in nimajo časa. Preden gre na obdukcijo, je treba starše poklicati in jim zagotoviti srečanje,« je dejal in dodal, da bo zdaj en kup izgovarjanja drug na drugega, na zakone, protokole in pravila, a pravi, da to ni človeško, da starši niso mogli do otroka.

Perko je povedal, da je pred časom tudi sam delal na CDS in se pri tem delu srečal z najrazličnejšimi dogodki. »Na centre pogosto letijo tudi neopravičeni očitki. Ljudje vedno tudi iščemo najslabše trenutke, iz katerih se izvijejo neke zgodbe, kaj je res in objektivno, pa kdo ve.

Čas celi rane


Priča tragičnemu dogodku sta bila tudi dečkova brata, ki sta stara šest in deset let. »Kako bo to vplivalo na otroka, lahko le špekuliramo. Vsaka smrt, zlasti najbližjih, je boleča. Ne vem, kako sta opremljena in verjetno bo to vplivalo nanju, a ne tako, da zaradi tega ne bi mogla normalno delovati. Z žalostjo, izgubo, se je treba soočiti. Odvisno je tudi od tega, kako hitro se bosta pobrala mama in oče. Nevarnost je, da otroka postaneta rešitelja očetove in materine žalosti, da bi mislila, da ju morata tolažiti. Dogaja se, da po tragediji drugi otroci prevzamejo vlogo tolažnika, kar pa je za otroke prehuda naloga. Otroci tako ne morejo odžalovati izgube brata. To so zdaj vse špekulacije. Kaj in kako bo, je težko reči. Posledice to pušča, a da bi to puščalo hujše psihološke posledice, to pa dvomim. Čas reši zadeve.«
 
 

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas