100 dejstev za 100 let
Pred nekaj tedni odprta razstava 100 dejstev o Prekmurju – v murskosoboškem Pokrajinskem muzeju bo odprta do konca maja 2020 – je nekaj posebnega.
Odpri galerijo
Tradicionalna prekmurska lončevina
Gre za svojevrsten avtorski projekt, ki nosi ob navedbi vrste sodelujočih dva podpisa: Metke Fujs, direktorice muzeja, ter ilustratorke in oblikovalke Tamare Rimele.
Prva je po svoji presoji izbrala okroglih 100 zaslužnih ljudi, dogodkov, predmetov, simbolov, šeg in drugih posebnosti, po katerih se Prekmurje najbolj razlikuje od slovenskih pokrajin. Druga pa je izbor zajela v ilustracijah. Ta njen odnos do vsebine izbora se še bolj kot ob postavitvi razstave v dveh grajskih sobanah izrazi v knjižici, ki je hkrati razstavni katalog.
Odločitev za 100 dejstev o Prekmurju pomeni (samo)omejitev, pri čemer dobijo izbrana gesla še večji pomen. Čeprav bo med njimi kdo nemara pogrešal prav muzej, kamor vodijo vse niti preteklosti ljudi in ozemlja, ki ga od preostale Slovenije na severovzhodu ločuje Mura. Ravninska reka je bila stoletja meja med ne le po jeziku različnima polovicama monarhije. Na tem delu meje med Avstrijo in Ogrsko od Radgone navzdol niti ni bilo mostov, za stike med prebivalci z obeh strani so skrbeli brodniki.
Gesli mostovi in brodovi sta zato uvrščeni v knjigo, zasnovano tako, da v skopo odmerjenih besedah pove čim več o Prekmurju. Tudi Prekmurcem, saj vsi, na primer, ne vedo, da imajo v Polanskem logu največje rastišče črne jelše v Evropi in da so se ob Muri, kjer raste več kot 6000 različnih vrst rastlin in se spreletava 30 vrst kačjih pastirjev, ohranile največje površine poplavnih gozdov v Sloveniji. Le redki tudi vedo, da so arheologi pri vasi Krog odkrili največje in najstarejše žarno grobišče iz zgodnje bakrene dobe na območju Slovenije.
Tako kot le malo Slovencev na desnem bregu Mure ve, da je najvišja vzpetina v Prekmurju 418 metrov visoki Sotinski breg; da v Prekmurju štorklje niso štorklje, ampak štrki; da postavljajo v Gančanih čisto poseben mlaj, majoš; da so v Lendavi tiskali knjige prej kot v Ljubljani; da so od slovenske matice ločeni Prekmurci v obrambi pred madžarizacijo v 18. in 19. stoletju z abecedniki, katekizmi in drugimi knjigami razvili pravzaprav svoj knjižni jezik. Prekmurščina danes spada v panonsko narečno skupino z dólinskim, ravénskim in goričkim govorom, medtem ko so jugoslovanske oblasti že leta 1919 v šole in urade uvedle knjižno slovenščino. Madžarska narodna manjšina ima zagotovljeno dvojezično šolstvo in upravo na narodnostno mešanem območju.
Metka Fujs v leksikonu 100 dejstev o Prekmurju namenja več pozornosti kot splošno znanim podatkom geslom, ki se utegnejo komu zdeti manj značilna in pomembna. Da je nabor dobro premišljen, med drugim potrjujejo gesla o večinskih katoličanih ter pripadnikih evangeličanske, kalvinske in še nekaterih manjših cerkva in njihovem sobivanju. Tri gesla povzemajo tudi tragično usodo svojčas močne in vplivne judovske skupnosti. Holokavst je pogubil 392 njenih pripadnikov, redki preživeli pa so se večinoma odselili v Palestino. Gesla imajo tudi Madžari, Nemci in Romi.
Eno je posvečeno tudi bridki usodi slovenskih Primorcev, ki so morali z območja soške fronte oditi v begunska taborišča v notranjosti monarhije. Večina se jih po vojni ni mogla vrniti v razdejane kraje, ki jih je zasedla Italija, temveč so začeli novo življenje na poplavnih ravnicah ob Muri v okolici Lendave. Med drugo svetovno vojno so jih Madžari izgnali v taborišče Sárvár, tako da so morali po vrnitvi vse začeti znova.
S posameznimi gesli so zastopani tudi pomembnejši zgodovinski dogodki ter značilno prekmursko stavbarstvo in nagrobniki z epitafi. Prav tako lončarstvo, kulinarika in kajpada še žive, samo za Prekmurje in Porabje značilne ljudske šege. Zlasti ženitovanjske, med katerimi je najbolj množično in slikovito borovo gostüvanje.
Med politiki so v izbor uvrščeni narodni buditelji, predvsem Franc Ivanoci, Jožef Klekl in drugi duhovniki, zaslužni za priključitev Prekmurja Jugoslaviji oziroma Sloveniji, ki pa je takrat ostala brez Primorske. Od današnjih politikov imata gesli le prvi predsednik Milan Kučan ter akademik, slavist Anton Vratuša. Iz vrst književnikov, ki dajejo slovenski literaturi posebno noto, je samostojno predstavljen samo Miško Kranjec, drugi iz številne čete, od Ferda Godine, Branka Šomna in Evalda Flisarja do Ferija Lainščka, Milana Vincetiča in Suzane Tratnik, so vključeni v geslo Literatura. Najprepoznavnejši likovni ustvarjalec je Miki Muster, svoje geslo ima tudi Vlado Kreslin.
Le dobrih dvesto kilometrov zračne črte od Trsta ali Gorice do Prekmurja, pa tako popolnoma drugačen svet. Drugačna narava in ljudje s svojimi šegami, okusom in govorom. A oboji Slovenci!
Prva je po svoji presoji izbrala okroglih 100 zaslužnih ljudi, dogodkov, predmetov, simbolov, šeg in drugih posebnosti, po katerih se Prekmurje najbolj razlikuje od slovenskih pokrajin. Druga pa je izbor zajela v ilustracijah. Ta njen odnos do vsebine izbora se še bolj kot ob postavitvi razstave v dveh grajskih sobanah izrazi v knjižici, ki je hkrati razstavni katalog.
Maketa plavajočega mlina na Muri
Prekmurje je za mnoge še vedno (pre)daleč.
Odločitev za 100 dejstev o Prekmurju pomeni (samo)omejitev, pri čemer dobijo izbrana gesla še večji pomen. Čeprav bo med njimi kdo nemara pogrešal prav muzej, kamor vodijo vse niti preteklosti ljudi in ozemlja, ki ga od preostale Slovenije na severovzhodu ločuje Mura. Ravninska reka je bila stoletja meja med ne le po jeziku različnima polovicama monarhije. Na tem delu meje med Avstrijo in Ogrsko od Radgone navzdol niti ni bilo mostov, za stike med prebivalci z obeh strani so skrbeli brodniki.
Ob Muri so se ohranile največje površine poplavnih gozdov v Sloveniji.
Gesli mostovi in brodovi sta zato uvrščeni v knjigo, zasnovano tako, da v skopo odmerjenih besedah pove čim več o Prekmurju. Tudi Prekmurcem, saj vsi, na primer, ne vedo, da imajo v Polanskem logu največje rastišče črne jelše v Evropi in da so se ob Muri, kjer raste več kot 6000 različnih vrst rastlin in se spreletava 30 vrst kačjih pastirjev, ohranile največje površine poplavnih gozdov v Sloveniji. Le redki tudi vedo, da so arheologi pri vasi Krog odkrili največje in najstarejše žarno grobišče iz zgodnje bakrene dobe na območju Slovenije.
Dvorišče murskosoboškega gradu z muzejem
Ovratnik evangeličanskega duhovnika
Metka Fujs v leksikonu 100 dejstev o Prekmurju namenja več pozornosti kot splošno znanim podatkom geslom, ki se utegnejo komu zdeti manj značilna in pomembna. Da je nabor dobro premišljen, med drugim potrjujejo gesla o večinskih katoličanih ter pripadnikih evangeličanske, kalvinske in še nekaterih manjših cerkva in njihovem sobivanju. Tri gesla povzemajo tudi tragično usodo svojčas močne in vplivne judovske skupnosti. Holokavst je pogubil 392 njenih pripadnikov, redki preživeli pa so se večinoma odselili v Palestino. Gesla imajo tudi Madžari, Nemci in Romi.
V Lendavi so tiskali knjige prej kot v Ljubljani.
Eno je posvečeno tudi bridki usodi slovenskih Primorcev, ki so morali z območja soške fronte oditi v begunska taborišča v notranjosti monarhije. Večina se jih po vojni ni mogla vrniti v razdejane kraje, ki jih je zasedla Italija, temveč so začeli novo življenje na poplavnih ravnicah ob Muri v okolici Lendave. Med drugo svetovno vojno so jih Madžari izgnali v taborišče Sárvár, tako da so morali po vrnitvi vse začeti znova.
S posameznimi gesli so zastopani tudi pomembnejši zgodovinski dogodki ter značilno prekmursko stavbarstvo in nagrobniki z epitafi. Prav tako lončarstvo, kulinarika in kajpada še žive, samo za Prekmurje in Porabje značilne ljudske šege. Zlasti ženitovanjske, med katerimi je najbolj množično in slikovito borovo gostüvanje.
Med politiki so v izbor uvrščeni narodni buditelji, predvsem Franc Ivanoci, Jožef Klekl in drugi duhovniki, zaslužni za priključitev Prekmurja Jugoslaviji oziroma Sloveniji, ki pa je takrat ostala brez Primorske. Od današnjih politikov imata gesli le prvi predsednik Milan Kučan ter akademik, slavist Anton Vratuša. Iz vrst književnikov, ki dajejo slovenski literaturi posebno noto, je samostojno predstavljen samo Miško Kranjec, drugi iz številne čete, od Ferda Godine, Branka Šomna in Evalda Flisarja do Ferija Lainščka, Milana Vincetiča in Suzane Tratnik, so vključeni v geslo Literatura. Najprepoznavnejši likovni ustvarjalec je Miki Muster, svoje geslo ima tudi Vlado Kreslin.
Le dobrih dvesto kilometrov zračne črte od Trsta ali Gorice do Prekmurja, pa tako popolnoma drugačen svet. Drugačna narava in ljudje s svojimi šegami, okusom in govorom. A oboji Slovenci!
