Princu ne pustijo, da bi se vrnil domov
V zadnjih letih so se okrepile zahteve posameznih afriških in azijskih držav, zlasti nekdanjih kolonij velikih evropskih držav, v prvi vrsti Velike Britanije, Francije in Belgije, da bi jim vrnili dragocenosti, ki so jih nekdanji kolonialni gospodarji odnesli v Evropo in jih razstavljali po muzejih. Obstajajo celo malce hudomušne pripombe, da znameniti Britanski muzej ne bi imel česa razstavljati, če bi moral vrniti vse ukradene dragocenosti iz nekdanjih britanskih kolonij. Vračanje teh dragocenosti je tudi zato zelo težavno in dolgotrajno, pred dnevi pa je predvsem v britanski in tudi etiopski javnosti odmevala odločitev urada britanskega kralja Karla III., da ne bodo ugodili zahtevi sorodnikov nekdanjega etiopskega princa Alemajehuja, da bi jim vrnili njegove posmrtne ostanke, ker bi ga želeli pokopati v domači zemlji. »Mi kot njegova družina in Etiopijci želimo nazaj njegove ostanke, saj ni pokopan tam, kjer se je rodil,« je denimo dejal eden od potomcev prinčeve kraljeve družine Fasil Minas.
A kot je za BBC pred dnevi dejal tiskovni predstavnik Buckinghamske palače, bi izkop prinčevih posmrtnih ostankov iz kapele svetega Jurija v gradu Windsor lahko vplival na vse druge, ki so pokopani v katakombah te znamenite kapele – nazadnje so tam lani pokopali angleško kraljico Elizabeto II. »Malo verjetno je, da bi lahko izkopali posmrtne ostanke, ne da bi vznemirili zadnjega počivališča mnogih drugih, ki so tam pokopani,« so sporočili iz kraljeve palače. Poleg tega so zapisali tudi, da so bile grajske oblasti v Windsorju, ki je sicer v osebni lasti britanske kraljeve družine, doslej zelo občutljive za zahteve po organiziranju spominskih slovesnosti v čast etiopskega princa, so pa zato redno dovoljevale najrazličnejšim delegacijam iz Etiopije obiskati kapelo svetega Jurija.
Žalostna zgodba
In kako je princ Alemajehu sploh pristal v kapeli svetega Jurija? Njegova zgodba je žalostna in je plod kolonialnih ambicij Velike Britanije in neuspešne diplomacije. Etiopski cesar Tevodros II. je leta 1862 želel utrditi svojo oblast in okrepiti svoje kraljestvo, a je za to potreboval zavezništvo z Britanci. Napisal je več pisem tedanji britanski kraljici Viktoriji, a ta na njegova pisma ni odgovarjala. Besen zaradi kraljičinega ignoriranja je zajel nekaj Evropejcev, vključno z britanskim konzulom, in jih imel za talce. To je tako razjezilo kraljico Viktorijo, da je nad etiopskega cesarja poslala 13.000 britanskih in indijskih vojakov. Med njimi je bil tudi uslužbenec Britanskega muzeja. Aprila 1868 so britanske čete obkolile cesarjevo gorsko trdnjavo v tedanji Magdali (danes je to mesto z imenom Amba Mariam) in v enem dnevu strle obrambo cesarjeve vojske in garde.
Cesar Tevodros si je po porazu raje sam vzel življenje, kakor da bi pristal v britanskem ujetništvu. Zaradi tega je postal med svojim ljudstvom nacionalni heroj. Britanci so po zasedbi trdnjave v Magdali s seboj odnesli ogromno število kulturnih in verskih artefaktov, med njimi tudi zlate cesarjeve krone, nakit, obleke, rokopise … Zgodovinarji pravijo, da so Britanci potrebovali več kot sto slonov in mul, da so s seboj odnesli vse, kar so našli v Magdali. Ti etiopski zakladi so zdaj razkropljeni po več evropskih muzejih in knjižnicah, nekaj pa si jih je mogoče ogledati tudi v različnih zasebnih umetniških zbirkah.
A s seboj niso odpeljali le zlata in drugih zakladov, temveč tudi princa Alemajehuja in njegovo mamo, cesarico Tiruvork Vube. Po navedbah nekaterih zgodovinarjev naj bi cesarico in princa s tem obvarovali pred smrtjo, saj naj bi se v času, ko so Britanci zavzeli trdnjavo Magdala, v bližini zadrževali nasprotniki cesarja Tevodrosa, ki bi jo najbrž ubili. Ko je princ junija 1868 prišel v Veliko Britanijo se je zaradi razmer in položaja, v katerem se je znašel, zasmilil kraljici Viktoriji. Povabila ga je na obisk v svoje počitniško domovanje na otoku Wright ob južni angleški obali. Kraljica Viktorija se je po tem njunem prvem srečanju odločila, da ga bo finančno podpirala, za njegovega skrbnika – princ je bil takrat star le devet let – pa je določila stotnika Tristrama Charlesa Sawyerja Speedyja, častnika, ki ga je tudi spremljal na poti iz Etiopijo v Anglijo.
Princ se je po prihodu v Anglijo zasmilil kraljici Viktoriji.
Zavračal je zdravljenje
Sprva sta princ in njegov skrbni živela kar na otoku Wright, s stotnikom Speedyjem je sprva obiskoval nekatere oddaljene dežele britanskega imperija, bil je med drugim tudi v Indiji, potem pa so se odločili, da se bo princ Alemajehu šolal. Poslali so ga kar v javno šolo Rugby, kjer pa princ ni bil preveč srečen. Šolanje je potem nadaljeval na kraljevem vojaškem kolidžu v Sundhurstu, kjer pa je bil žrtev vrstniškega nasilja. Na koncu so se odločili, da se bo šolal kar doma, v Leedsu, kjer je živel nazadnje. Mladenič je bil ves čas bolj šibkega zdravja, in ko je zbolel za pljučnico, je zavračal zdavljenje, misleč, da ga želijo zastrupiti. Umrl je leta 1879, star le 18 let, dobro desetletje po tem, ko so ga pripeljali v Veliko Britanijo.
V Sundhurstu je bil žrtev vrstniškega nasilja.
Njegova bolezen in smrt sta močno odmevali v takratnih britanskih medijih, kraljica Viktorija, ki se je tudi odločila, da ga bodo pokopali v kapeli svetega Jurija v Windsorju, je ob njegovi smrti v dnevnik zapisala: »Zelo sem šokirana in žalostna, da je dobri Alemajehu to jutro umrl. Tako žalostno! Čisto sam, v tuji deželi, brez ene same osebe ali sorodnika. Njegovo življenje ni bilo srečno, bilo je polno težav vseh vrst in bil je tako občutljiv, misleč, da ljudje strmijo vanj zaradi njegove barve … Vsem je res žal.«
Kot je za BBC dejal avtor knjige o prinčevem življenju Andrew Heavens, naj bi si princ močno želel, da bi se vrnil v Afriko, a so bile te želje praviloma preslišane in že v kali zatrte. »Bil je stran od doma, od Etiopije, od dežele temnopoltih. In ostal je daleč stran, kakor da nima doma,« je pred dnevi izjavila ene od prinčevih sorodnic Abebech Kasa. »Imel je žalostno življenje. Ko mislim nanj, jočem. Če privolijo in vrnejo njegove ostanke, bom imela občutek, kot da se je vrnil živ,« je še pred odločitvijo Buckinghamske palače, da zavrne izkop in vrnitev prinčevih ostankov, še dejala Abebech Kasa.
Bil je stran od doma, od Etiopije, od dežele temnopoltih. In ostal je daleč stran, kakor da nima doma.
Zavrnitve
Zahteve za vrnitev posmrtnih ostankov nekdanjega etiopskega princa Alemajehuja v Etiopijo niso nove. Že leta 2007 je takratni predsednik Etiopije Girma Wolde-Giorgis uradno prošnjo poslal kraljici Elizabeti II., a so jo, podobno kot najnovejšo v Buckinghamski palači, zavrnili.
