NA KOŽO
Trgovinski sporazumi
Avstralska ministrica ni obiskala Počivalška, ki bi bil pravi naslov.
Odpri galerijo
Obiskala nas je zunanja ministrica Avstralije. Prijetna in odločna gospa, ki je tudi k nam prišla iskat podporo za sklenitev trgovinskega sporazuma svoje države z EU. Slovenije sicer ne bi obiskala, saj je trgovinska menjava med državama bolj pičla, morala pa se je prepričati, da ne bi glasovali proti sporazumu, ki za Avstralijo ni nepomemben. Pa zakaj ne bi imeli trgovine s to oddaljeno, a nam naklonjeno državo? Za večino panog naše industrije ta sporazum ne predstavlja nevarnosti, še več, Avstralija nima lastne avtomobilske industrije, na njihovem 24-milijonskem trgu pa prevladujejo ameriški in japonski proizvajalci. Volkswagen je kot prvi evropski šele na desetem mestu. To bi bil lahko tudi naš motiv za podporo sporazumu.
A avstralska ministrica ni obiskala Zdravka Počivalška, ki bi bil pravi naslov. Obiskala je kmetijskega ministra, čeprav kmetijski proizvodi predstavljajo le 11 odstotkov avstralskega izvoza. Toda s tem izvozom imajo precej težav, saj jim že več kot desetletje vztrajno pada. Slabši je izvoz mlečnih izdelkov, Avstraliji se zmanjšuje tudi izvoz oljnic, ki je po preboju na evropski trg leta 2011 dosegal skoraj milijardo avstralskih dolarjev. To je verjetno vzrok, da avstralska zunanja ministrica poskuša zagotoviti, da bi v tem trgovinskem sporazumu v zameno za olajšave pri uvozu vozil dobila prostor za svoje kmetijske proizvode. Pri tem bi lahko, poleg odhajajoče Velike Britanije, imele interes nekatere druge članice EU, kot so Italija, Francija in Irska, ki so na seznamu večjih izvoznic hrane v Avstralijo. Zato podobno kot v primeru TTIP lahko pričakujemo nevarnost, da bi Evropska komisija nekritično popustila mogočnim lobistom, čeprav bi s tem pahnila v težave marsikatero članico. Predvsem tiste nove iz nekdanjega vzhodnega bloka, ki jih še vedno pesti breme preteklosti in nimajo bleščečih blagovnih znamk. Te še niso pripravljene za preživetje na globalnem trgu, zato jim grozi, da bodo izgubile boj tudi na domačih delih skupnega evropskega trga, če jih doseže val cenenih izdelkov iz tujine.
Pa smo spet pri stari neuslišani zgodbi, da bi EU morala tlakovati pot svojim članicam, predvsem novim, da ohranijo lokalno prehransko suverenost. Če jim članstvo v tej raznoliki skupini še ni omogočilo dohiteti drugih, bi jim morali vsaj dati čas, da nadoknadijo izgubljena desetletja.
A avstralska ministrica ni obiskala Zdravka Počivalška, ki bi bil pravi naslov. Obiskala je kmetijskega ministra, čeprav kmetijski proizvodi predstavljajo le 11 odstotkov avstralskega izvoza. Toda s tem izvozom imajo precej težav, saj jim že več kot desetletje vztrajno pada. Slabši je izvoz mlečnih izdelkov, Avstraliji se zmanjšuje tudi izvoz oljnic, ki je po preboju na evropski trg leta 2011 dosegal skoraj milijardo avstralskih dolarjev. To je verjetno vzrok, da avstralska zunanja ministrica poskuša zagotoviti, da bi v tem trgovinskem sporazumu v zameno za olajšave pri uvozu vozil dobila prostor za svoje kmetijske proizvode. Pri tem bi lahko, poleg odhajajoče Velike Britanije, imele interes nekatere druge članice EU, kot so Italija, Francija in Irska, ki so na seznamu večjih izvoznic hrane v Avstralijo. Zato podobno kot v primeru TTIP lahko pričakujemo nevarnost, da bi Evropska komisija nekritično popustila mogočnim lobistom, čeprav bi s tem pahnila v težave marsikatero članico. Predvsem tiste nove iz nekdanjega vzhodnega bloka, ki jih še vedno pesti breme preteklosti in nimajo bleščečih blagovnih znamk. Te še niso pripravljene za preživetje na globalnem trgu, zato jim grozi, da bodo izgubile boj tudi na domačih delih skupnega evropskega trga, če jih doseže val cenenih izdelkov iz tujine.
Pa smo spet pri stari neuslišani zgodbi, da bi EU morala tlakovati pot svojim članicam, predvsem novim, da ohranijo lokalno prehransko suverenost. Če jim članstvo v tej raznoliki skupini še ni omogočilo dohiteti drugih, bi jim morali vsaj dati čas, da nadoknadijo izgubljena desetletja.
