Ortoreksija nervoza in prtiček na televiziji

Lepo je, ko se kaka stvar naredi prav. Kaj je prav in kaj ne, pa je v veliko primerih določeno od nekje zunaj. Vsak posameznik intimno ve, kdaj je kako stvar naredil prav in kdaj ne. Včasih bi šlo bolje ali je pač dal vse od sebe in v konkretnem primeru ni sposoben več.

Je pač dosegel plafon, in to je to. Res je, da so nekateri s svojim delom zadovoljni prej in se tolčejo po prsih že tedaj, ko so drugi šele na pol poti in vidijo možnosti izboljšav. V nekaterih primeri so zunanji vzroki tisti, ki ne dovolijo vrhunskosti.


Naj bo šofer še tako dober, ima s fičkom kaj malo možnosti prehiteti vzpenjajočega se konja. Tako pač je. Ko pogledamo tipično dnevno sobo, je danes pričakovana ali zaželena postavitev dokaj drugačna, kot je bila nekoč. Mogoče zato, ker se je nekoliko zamenjal način življenja, nekaj je naredila tehnika, nekaj pa okolje ali moda, ki narekuje, kaj je lepo in pričakovano.

Ko pogledamo v tipično dnevno kakšni dve ali tri desetletja nazaj, lahko v devetdesetih odstotkih zadenemo tipično postavitev. Velika omara, most z regali, steklena vitrina s kozarci, bife, kot se je reklo zaprtemu horizontalnemu regalu, v katerem so bile žgane pijače, televizija z vazo in pod njo heklan prtiček, nad tem pa kakšen meter knjig. Najpogosteje je šlo za zbirko sto romanov, ki so jih ljudje nabavili zgolj zaradi dejstva, da se v hiši spodobi imeti tudi knjige. Kot pravijo sociologi, je ena najtežjih nalog v družbi zamenjati vedenje posameznika.

Navade so navade, posamezniki se skozi generacije vedejo na enak način. Tisto, kar dobiš doma in v najbližjih socialnih odnosih, je skozi generacije težko zamenjati. Skoraj nemogoče. Kaj bi Angleži brez konservativcev. Tam so tudi liberalci v svoji srži konservativni. Pač navada oziroma nekaj, kar je vraščeno v družbo. Na enak način je bila postavljena dnevna soba. Skozi generacije.

Tam, kjer je bil nekoč radio, ga je zamenjala televizija. Tudi radio je imel centralno pozicijo v tako imenovanih radijskih časih. Nemci izgovarjajo v kot f. Od tod verjetno tista, folk dlako menja, narave pa nikoli. Vmes se pojavita tehnologija in moda. To so tisti sprožilci, ki posameznika najhitreje prepričajo o drugačnem ravnanju. Čeprav se intimno niti ne strinja s posameznim ravnanjem, pač ravna tako, kot se od njega pričakuje. Kot od njega pričakuje okolje.

Moda in tehnologija. Z izgovorom ali strahom, seveda, da ne ostane za časom, da ne ostane na robu družbe. Prav v tem razkoraku med intimnim, navado in pričakovanim pa je največja jeba. Tukaj v tem polju ležijo vse tiste zanke in neznanke, ki jih, potem ko nekdo zblazni, iščejo tako psihologi kot psihiatri. Pritikline sodobne družbe znajo v posameznih primerih dokaj grobo opraviti s tistim, čemur so dodane. Verjetno je bil serviser pisalnega stroja v osemdesetih še deficitaren poklic, danes ga sploh ni.

Sodobnost je v naši dnevni sobi vsekakor najbolj brutalno opravila s heklanim prtičkom. Kdo, če ne drug, so za tovrstne stvari najbolj primerni ameriški statistiki, bi lahko izračunal, koliko ur heklanja je bilo izgubljenega od pojava tankih televizij do danes. Koliko metrov sukanca ni bilo prodanih, da na kmete na bombažnih poljih niti ne upamo pomisliti. In to vse zaradi tega, ker si je neki lik izmislil tanko televizijo, ki je absolutno neuporabna, saj na njo ne moreš postaviti niti vaze niti prtička. Ampak tako pač je.

V družbi je zaželeno imeti tanko televizijo. Kot kaže, je Korejcem pav malo mar za heklarce. Na enak način, kot je bilo nekoč treba imeti stekleno vitrino s kozarci, iz katerih se skoraj nikoli ni pilo, bife z žganimi pijačami, kjer so se nabirali raznorazni likerji, ki jih nihče ni pošnofal, sto romanov, ki jih dejansko nihče ni bral, in prtiček na televiziji, je danes prisotna obsedenost z zdravo hrano. Reja prašičev in koline so teme, ki skoraj mejijo na terorizem.


Ko danes študiraš deklaracijo na mislijih, je, kot bi se na pamet učil Sonete nesreče. Za kar koli, kar želiš pojesti, ti bo kdo očital greh. Obsedenost z zdravo hrano že skoraj zaznavajo klinične študije. Ortoreksija nervoza je tisto, kar vas čaka, ko boste iskali diagnozo za lastno obsedenost z zdravo hrano. Skovali so jo iz besede orto, prav. Ker ste doslej skozi generacije grešili, zdaj to popravite in naredite nekaj prav.

Vrag je v tem, ker vam mora to, kaj je prav, povedati nekdo od zunaj. Ko žvečite tiste zdrave mislije in sanjate o svinjski pečenki, ste tam. V tistem razkoraku, s katerim se ukvarja ortoreksija. Če pa še vedno iščete prostor, kam boste postavili heklan prtiček, in uživate v hrani, ste še vedno zgolj in samo normalni.