Matej Fišer: Turizem so ljudje

Še dobro pomnimo eno najbolj zvenečih kampanj s konca osemdesetih, ko se je igralo na domoljubna čustva in predvsem zavedanje, da se je vredno najprej ozreti po domačem dvorišču, preden iščemo znamenitosti drugod. Slovenija, moja dežela je bila tudi neke vrste politična kampanja, zavita v turistični celofan, vendar narejena po vseh zakonitostih, po katerih so takrat kampanje naslavljale široko množico.

Pod tisto kampanjo so bili podpisani vsi, ki so pozneje kaj veljali v stroki, ki je bila v razvoju. Oglaševanje, še posebno pa turistično, je bilo v zametkih in to, kar se je delalo na takrat republiški ravni, je bilo izjemen preskok glede na vse prejšnje komunikacijske podvige tistega časa. Gre za prvi in najodmevnejši projekt, ki se je osredotočal na domače dvorišče in ljudi opozoril na vrednote, ki so izven velikih parad, razkazovanja vojaške moči in delavskih podvigov v stilu naš rudar na roko izkoplje deset ton premoga na dan.

Šlo je za obrat k neki intimi, na zaznavo majhnih stvari, ki lahko polepšajo dan. Ljudje so to prepoznali in vzeli za svoje. Ker spadamo med vrtičkarske narode, med tiste, ki imajo neki zelo posebni odnos do narave, in radi kopljemo po svojem domačem vrtu, smo končno prepoznali, da je tovrstno početje tudi vrednota. Moj domači prag in moj vrt je tisto, na kar sem lahko in moram biti ponosen.

S tem so se vsi strinjali in v tem so se prepoznali. Bila je prva kampanja, ki je zapakirala intimo v turistični produkt. Turizem smo ljudje ali Slovenija smo ljudje je odzvanjalo v glavah. Do takrat se je v kampanjah, predvsem za tako imenovane tuje trge, predstavljalo standarde, ki so v bivši Jugoslaviji veljali za turistični biser.

Po teh nas turisti v veliki meri prepoznavajo tudi danes. Bled, Dubrovnik, Plitvice, Mostar, Piran in nekatere druge lokacije so bile dolga leta v vsakem, ampak res vsakem spotu, novinarskem prispevku ali reportaži, ki se je prikazala v tujini. Bolje povedano, iskala se je drugačnost, in če je vzhodna Evropa veljala za črno-beli svet, smo hoteli pokazati, da smo v kolorju.

Slovenska kampanja je bila tudi odmik od Dolančeve ali čigave že domislice, da »mi ne bomo dežela kelnarjev in sobaric«, s katero se je tako imenovana storitvena dejavnost, ki prav v turistični industriji predstavlja velik del prihodkov, postavljala med drugorazredne dejavnosti.


Turizem je bil v prvi vrsti namenjen oddihu domačega delavca, ki smo mu privoščili deset dni oddiha, da bo potem spet lahko vse leto na roko izkopal deset ton premoga na dan. Tujce smo potrebovali zgolj, da prinesejo marke, šilinge in lire, iskreno pa se jih ni nihče veselil. In prav tukaj se najde povezava z današnjim časom. Turizem se je nekoliko spremenil in način potovanja ljudi se je poenostavil.

Dandanes se premikajo na različne načine in po različnih krajih. Tudi v največji vukojebini najdete dva azijata, ki sta slišala, da v tem potoku živi modra žaba, in vedno se najde skupina na svetu, ki jo prav ta modra žaba izjemno zanima. Pa jo gredo pogledat. Ljubljane in podobnih krajev na nekdanjem turističnem zemljevidu ni bilo, bili so kot neko izhodišče za obisk turističnih biserov, kot so Postojna, Bled, Planica, Kranjska Gora itd.

Nikomur niti v sanjah ni prišlo na misel, da bi trnovske kmetice s svojimi zanimivimi vozički ali kumice na Dolcu vključeval v turistično promocijo. Dandanes so prav to tiste najboljše stvari, ki si jih želijo ljudje videti, tisto, kar je zanimivo, kar daje šarm, čar ali flair krajem, ki jih obiskujemo. Ker centri mest postajajo enaki in se drug ob drugem vrstijo Louis Vuitton, Tiffany & Co., Cartier, Prada in podobni, iščejo ljudje lokalnost in drugačnost.


Zaradi tega so kraji, ki tega še nimajo, izjemno zanimivi in več je vredna branjevka z vozičkom ali kiosk s kostanji kot številne verige globalnih trgovin in restavracij. Nekatere destinacije danes pokajo po šivih. Postajajo preobljudene s turisti, postajajo nemogoče za življenje prebivalstva, ki je vse bolj odtujeno od pojava, ki mu pravimo turizem.

Ko se Bill Gates s svojo jahto pripelje v Skradin in na slapove Krke, ko v Dubrovniku posnamejo Game of Thrones, se pojavijo gostje, veliko gostov, skoraj preveč. Kraji in infrastruktura ne zdržijo več tovrstnih obremenitev in celotna stvar postane naporna tako za goste kot tudi za domačine, ki tam živijo. Vzpostavljanje dobrega razmerja med številom turistov in življenjem domačinov je ena najtežjih nalog, ki jih imajo lokalne oblasti. Infrastruktura in komunala velikokrat na tem mestu odpovesta, posebno takrat, ko gre za izjemno sezonske destinacije.

Turisti postanejo obremenitev, tisti, zaradi katerih se je cena kave v mestu toliko dvignila, da si je domačini ne želijo več plačati, turisti postanejo tisti nekdo, ki smeti naše dvorišče, moj domači prag in hodi po mojem vrtu. Za to smo še posebno občutljivi. Tako pač je, s turizmom je treba znati živeti, s turizmom je treba znati odrasti in se v nekem trenutku odločiti ter prepoznati razliko med pomenom »turizem so ljudje« in »turizem smo ljudje«.